Kozača je naša druga največja sova in jo bomo v gozdu brez listja relativno lahko opazili. Določeni osebki niso prav posebej boječi in lahko se nam zgodi, da se ji bomo hote ali nehote precej približali.
Ko bo njena potrpežljivost minila, bo odletela s počasnimi zamahi ne prav posebej daleč. Šele v letu bomo videli njeno pravo velikost. V letu je nekoliko podobna kanji. Izdaja jo njena buča, široka krila, s katerimi maha zelo globoko in daljši rep.
Njen habitat pri nas so predvsem odprti stari bukovi gozdovi, v katerih pa navadno ne manjkajo predeli s smreko ali jelko, kamor se rada umakne.
Med svetlejšimi ali bolj sivimi osebki se v jugo-vzhodni Evropi relativno pogosto pojavljajo tudi delno ali popolnoma rjavi - melanistični osebki. Po raziskavah je rjavih kozač pri nas med 5 in 15%, odvisno od lokacije. Več o tem si lahko preberete v članku Dr. Ala Vrezca v publikaciji Dutch Birding.
Dokler sam nisem začel intenzivneje iskati kozač, čokoladne sove nisem srečal. Potem pa so se le začele prikazovati. Posamezno ali v paru z navadno obarvano kozačo. Trenutno sem na 40 lokacijah odkril 5 melanističnih osebkov.
Rjavi so bili tako samci kot samice. Nisem pa še slišal za par, kjer bi bila oba rjava.
V slabi svetlobi delujejo skoraj popolnoma enotne, skoraj črne barve. Šele ko jih obsije sonce, se pokažejo značilnosti, kot jih imajo navadno obarvane sove.
Na zadnjih slikah so štirje različni osebki z različnih lokacij. Podobni pa so si kot dinarji.
Fotografiranje kozač ni prav posebej zahtevno. Še posebej, če naletimo na bolj zaupljiv in zaspan primerek. Svetlobne razmere so v zimskem času najboljše, saj na drevju ni listja, kozačo pa bomo v tem času tudi lažje našli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar