ISKANJE VELIKE PTICE, DRUGIČ

Konec leta, ki se je izteklo, smo dolenjski ljubitelji ptic ponovili izlet na Madžarsko, odločeni, da tokrat veliko dropljo vendarle najdemo. Ekipa je bila okrepljena s smetano slovenskih ornitologov. In ne samo to. Računali smo tudi na pomoč domačinov, ki teren poznajo, ko svoj lasten žep.

Že na poti smo prestregli veselo novico, da se na Blatnem jezeru zadržujejo trije mali labodi. Priložnost, ki je ne gre zamuditi. Točne lokacije nismo imeli, le območje, kjer so bili opazovani minule dni. Dan se je počasi poslavljal in lovili smo zadnjo svetlobo prvega dne.

Na prvi lokaciji smo bili neuspešni, na drugi pa je padel moj prvi "lajfer" tokratne odprave - mali labod. Precej podoben labodu pevcu, le manjši in obarvanost ter oblika kljuna nekoliko drugačna. Izlet se ni mogel začeti lepše : )

Naslednji dan je bil namenjen potepanju po madžarskih ravnicah južno od Budimpešte in iskanju velike droplje. Uspeh sicer ni bil 100% zagotovljen, kljub strokovnemu vodstvu, a so bile možnosti zelo velike.

Sreča se nam je nasmehnila že na prvi opazovalnici, ki je postavljena prav za opazovanje teh čudovitih ptic. Vreme je bilo prekrasno, vidljivost odlična. Brez vetra bi bila situacija naravnost kičasta. Kljub temu da so velike droplje resnično gromozanske, jih zaradi velikih razsežnosti območja zlahka spregledamo.

Naleteli smo na jato 70+ ptic, kar je kar velik del populacije tega območja, ki šteje dobrih 700 ptic. Kar pomeni, da če bi se odpeljali mimo, bi bile možnosti, da jih najdemo drugje, toliko manjše. Na severnem delu območja Nacionalnega parka Kiskunsag smo se zadrževali cel dan in na droplje nismo več naleteli.

samec velike droplje

Še pod vtisom opazovanja velike droplje nas je na naslednjem postanku presenetil kraljevi orel. Zame je bilo tudi to opazovanje "lajfer" - št. 2. Zgodilo se je tako hitro, da tudi za dokumentarno fotografijo ni bilo časa.

Ko se med nepreglednimi jatami gosi sproži preplah, je v zraku najverjetneje gospodar neba, orel belorepec. Za razliko od kraljevega orla smo se belorepcev za nekaj časa nagledali.

mladostna belorepca

Zanimivo je bilo opazovati, koliko časa sta se dva belorepca preganjala za kos obglodane gosi in koliko energije sta porabila. Očitno le ni tako enostavno priti do kosila kljub velikemu številu potencialnih obrokov.

Območje južno od Budimpešte in vzhodno od reke Donave je zanimivo že samo po sebi. Gre za nekdanjo poplavno ravnico reke Donave, ki je bila v preteklosti izsušena. Zaradi visoke vsebnosti soli v podzemni vodi je ostala slana stepa s slanimi močvirji, slanimi travniki in peščenimi grebeni, ki jih nanaša veter.

Do večera smo iskali še eno ptico, ki bi bila lahko pomešana med jatami sivih in beločelih gosi - rdečevrato gos. Žal smo bili neuspešni.  Prehitela nas je tema. Na Madžarskem se tudi dobro je, zato preostanek dneva ni šel v nič.

Na našo srečo so madžarski ornitologi zelo dobro organizirani in so vsa njihova zanimiva opazovanja prek spleta dostopna tudi nam. Vključno s podatkom, da se ravno v teh dneh po Madžarskem potika ptica, ki je ni videl še nihče od nas. 180 km stran so opazovali sinjega lebduha. Ptica se sicer pojavlja v stepah in odprtih obdelanih območjih, vendar ne tu, temveč v zahodni Španiji in na Portugalskem, kjer tudi gnezdi.

koconoga kanja

3. dan je bil torej posvečen lovu na vrhunsko redkost, za katero se ni bilo težko odpeljati skoraj do romunske meje. Da zadeva ne bi bila preveč enostavna, smo razpolagali z nekaj dni starim podatkom o lokaciji, kjer pa o lebduhu ni bilo ne duha ne sluha. Sam sem se hitro zadovoljil s svojim novim "lajferjem" - koconogo kanjo. Poleg navadnih in koconogih kanj so planjavo preletavale tudi rjaste kanje.

Kar se lebduha tiče, je slabo kazalo. Zato je bilo potrebno uporabiti VIP jokerja. Dobili smo novejši podatek, ki pa je na začetku obetal ravno toliko kot prejšnji, star nekaj dni. Neskončna polja z osamljenimi šopki dreves.

Nato pa se je le nekaj zasvetilo v krošnji drevesnega otočka sredi polja. Nezamenljiva pojava je bil sinji lebduh. V daljavi je bil videti kot snežno bela postovka. Šele v letu je ptica delovala nekoliko bolj svetlo modro siva, kot jo opisujejo priročniki.

sinji lebduh

Lebduh je lovil na polju in se vedno znova vračal nazaj na svoje drevo. Tudi svoj plen je odnesel nazaj na isto mesto. Kljub temu da nas je čakala dolga pot nazaj do Budimpešte, smo ga občudovali več kot pol ure. Dedku mrazu sem pisal za tri "lajferje". Lebduh je bil skupaj s koconogo kanjo in ostalimi tremi že peti : )

Četrti dan je minil brez ptičjih presenečenj. Tudi iskanje sirijskega detla po centru Budimpešte ni obrodilo sadov. Del ekipe ga je opazoval že tretji dan. Mene pa je šesti "lajfer" v meglenem jutru čakal na drevesu pred apartmajem, zadnji, peti dan našega izleta.

sirijski detel

Vsega lepega je enkrat konec. Peti dan smo se počasi odpravili proti domu. In glej zlomka. Na drugi strani Blatnega jezera je bil opazovan ledni slapnik.

Blatno jezero je bilo še ob dvanajstih zavito v gosto meglo in nič ni kazalo, da bi bilo opazovanje ptic na jezeru sploh mogoče. Kljub temu se spravimo na trajekt in odplujemo na drugo stran, v upanju, da bo sreča spet na naši strani.

Megla se je čudežno razkadila. Tako kot prvo iskano ptico, smo tudi sedmo zadeli v polno že ob prvem poizkusu. Iskana silhueta lednega slapnika se je pokazala točno tam, kjer bi se morala. Plaval je relativno blizu obale a zaradi ograjene marine nismo mogli bližje.

ledni slapnik

In obkljukan je bil še sedmi, nenačrtovani "lajfer" tokratne ekspedicije. Kljub pretežno ptičarsko obarvanemu izletu upam, da so se imeli fino tudi ostali popotniki, ki jim ptice na počitnicah niso v prvem planu. Zato Vesna, Dan, Jani, Dragana, Nika, David, Marko, Nejc, Sandi, Petra, Lana, Jon, Juky, Tomaž, Barbara in Tisa, hvala za nepozabno dogodivščino. Da ponovimo, smo pa tudi že zmenjeni ; ) Gergu in Zoliju pa hvala za gostoljubje in pomoč na terenu.