LONJSKO POLJE

Z izleta v Kopački rit smo se domov vračali malo po ovinkih, pa ne prav dosti s poti, čez Lonjsko polje. Pogledat, če v znanem gnezdišču mogoče gnezdi kaj žličark. Kako dobra odločitev!

Južno od centra za obiskovalce v vasi Krapje se nahaja mrtvi rokav Save imenovan Krapje Dol, kjer je eno izmed dveh znanih gnezdišč žličark na Hrvaškem. Tam sta postavljeni dve udobni opazovalnici, do katerih najlažje dostopamo iz vasi Drenov Bok ali pa kar iz vasi Krapje, kjer bomo lažje pustili avto.

Vse kar se da videti, bomo videli iz opazovalnice. In to tudi toplo priporočam. Vsak drug poizkus približevanja bo moteč za gnezdeče ptice! Že ob pristopu do opazovalnice je slišati, da se za gostim grmičevjem kar dogaja.

Seveda je fino imeti s seboj vsaj daljnogled, spektiv pa nas bo približal direktno v "spalnice" gnezdečih ptic, kjer je v času gnezdenja res pestro.

Glavna atrakcija so seveda žličarke, ki so ob našem obisku, sredi marca, ravno znašale material za gnezda. Ob tej aktivnosti so žličarke prihajale po gradbeni material tudi bližje opazovalnici. Tako smo se jih lahko do sitega nagledali.

Da je tu toliko ptic, ni samoumevno. Bil sem že na tej lokaciji pred kar nekaj leti, pa nisem ime te sreče. Zato je bilo vredno nazdraviti : )

Za soliden posnetek je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Čakaš, da kakšna ptica ob vračanju v gnezdišče ali na poti iz njega naredi ovinek kaj bližje opazovalnici.

Ko sem ujel tole, sem si rekel, zdaj lahko gremo. Tudi to vreme na meji dežja je bilo v bistvu kar v redu. Če bi sijalo sonce z napačne strani, bi bilo veliko slabše.

Nato je ena našla kup zanimivih vej, še malo bližje. In se kar naprej vračala na isto mesto.

Nova priložnost za drugačen posnetek, tokrat z zelenim ozadjem.

Gnezdišče je bila v bistvu mešana kolonija žličark, kvakačev, sivih in malih belih čapelj in še kaj bi se verjetno našlo. Med njimi se je vnel tudi kakšen medsoseski spor. A nič  resnega. Ostale vrste so se držale bolj doma, kar pa me ni prav nič motilo. Važno, da so žličarke hodile na okrog.

Kljub temu, da smo se pri žličarkah zadržali kar dolgo, je ostalo še nekaj časa za obisk poplavnih ravnic Lonjskega polja. Da bi mogoče našli kakšno močvirsko uharico. Vsaj taka je bila ideja.

Žal račun brez krčmarja. Prijazna natakarica v gostilni nam je potem razložila, da s poplavljenostjo polja upravljajo s sistemom zapornic in da smo kakšen teden ali dva prezgodnji. Ko to storijo, voda relativno hitro odteče in na ravnico spustijo živino, konje, krave in turopoljske svinje, ki se tu prosto pasejo.

Ta ista natakarica je naredila še zadnjo gasilsko, pomazali smo krožnike in se počasi odpravili domov.

KOPAČKI RIT

Sam sem še tiste generacije, ki je v osemdesetih gledala barvni, dokumentarno-umetniški film Poslednja oaza, ki je prikazoval neokrnjeni del narave med Donavo in Dravo. Poplavno območje Kopački rit na skrajnem severovzhodu je najstarejši naravni park Hrvaške. Še vedno imam pred očmi velike trope jelenjadi in divjih prašičev ter velike jate ptic, a se ne spomnim katerih.

Ptičarski prijatelji smo se za rojstne dneve med seboj obdarili z izletom v te kraje. Moram priznati, da je bilo to eno izvirnejših daril v zadnjih nekaj letih. Nastanili smo se v vasici Kopačevo, v neposredni bližini vhoda v sam park, iz katerega lahko prideš peš skozi trstičje do same vstopne točke.

Ker prva noč ni bila prekratka, se še pred zajtrkom zapodim v trstičje, skozi katerega vodi urejeni "board walk". Bolj kot trstni cvrčalec me je mikala bobnarica, ki je prepevala nedoločeno daleč nekje v gošči. Ni mi bilo dano, da bi jo presenetil kje na odprtem.

Ko se je svetloba ravno naredila, je bilo treba na zajtrk, ob 9:00 pa smo bili zmenjeni z našim vodičem, ki naj bi nas popeljal tudi do bolj skritih kotičkov v parku. Vsaj tako smo se nadejali.

Za turistični ogled parka sta rezervirana dva mrtva rokava, po katerem se lahko odpeljemo z ladjico, čolnom ali s kanujem. V vsakem primeru v spremstvu osebja parka. Če si park ogledamo na tak način, lahko mirne duše rečem, da je glavna atrakcija gnezdišče kormoranov takoj v  samem pristanišču.

Pritegne gotovo hrup, ki ga zganjajo gnezdeče ptice in njihov naraščaj, ter poseben vonj, ki se širi okrog otoka, na katerem je glavnina gnezdeče kolonije.

V parku gnezdi največja populacija belorepcev celotnega porečja Donave in gotovo bomo, bolj kot ne v daljavi, uzrli vsaj nekaj osebkov. Sicer pa se, kar se ptic tiče, stvari v rokavu hitro umirijo in moram povedati, da tu za klene ptičarje ni prav posebej razburljivo.

Z nekaj sreče bomo doživeli kakšen zanimiv prelet, zato splošna pripravljenost ne bo odveč.

Po dveh urah vožnje po rokavu gor in dol se vrnemo v pristanišče. Ker smo bili s prijaznim vodičem na isti valovni dolžini, smo izvedeli marsikaj zanimivega in rekli tudi kakšno moško o tem in onem.

Čeprav nismo odkrili nobenih skritih kotičkov parka, smo s to kratko pustolovščino lahko kar zadovoljni. Mogoče so bila naša pričakovanja malo prevelika in razumemo, da na tak način najbolje ohranjajo neokrnjenost parka samega.

Popoldne smo raziskovali park v lastni režiji. Prosto gibanje po parku je omejeno na posamezne nasipe.

Nekateri nasipi so dostopni zgolj s kolesom, mi pa smo bili na žalost peš oz. z avtom.

Če bi bilo fotografiranje dvoživk moja prioriteta, bi imel tu veliko več dela.

Kljub vsem omejitvam je bilo pohajkovanje po teh krajih zelo prijetno in od vsega tega zelenja in svežine se je spočilo oko. Na koncu smo v svoje beležke zabeležili dobrih 100 različnih vrst ptic, kar tudi ni kar tako.

Ko so se nam želodčki že pošteno oglašali, je za mojo fotografsko poslastico poskrbela repaljščica, ki je lovila na robu suhega trstičja in se znova vračala na svojo suho vejo.

Na koncu še iz oči v oči. Gremo v gostilno, dovolj je bilo za danes.

Priporočilo našega vodiča, restoran Citadela, je bilo vzeto na znanje. Tu pa o razočaranju definitivno ni bilo ne duha ne sluha. Same domače dobrote, od podolskega goveda, divjačine do rib na različne načine. Njami : )

Prenočišče kormoranov in polna luna - popolna kombinacija za fotko ali dve ob koncu dneva.

Da slučajno ne bi bili prezgodaj doma, smo naredili še en krog po vasi. Mogoče pa najdemo kje še pegasto sovo. Pegaste sove nismo našli, odprto gostilno na koncu vasi pa ...

CANON "800" mm

800 mm objektiv, bele ali črne barve, so gotovo sanje marsikaterega naravoslovnega fotografa. Cene tistih z zaslonko 5.6 se počasi gibljejo tja proti 20.000,00 €. Doma mi v omari sameva 400 mm objektiv, ki je luč sveta ugledal pred dobrimi 40. leti. Njegova sentimentalna vrednost je gotovo večja od dobrih 600,00 €, kolikor bi zanj mogoče še iztržil.

Canonov objektiv sam po sebi ni kompatibilen z opremo drugih znamk. Raaazen, če zanj dokupimo adapter. Potem se pozabljeni Canon EF 400 mm f 5.6 na Olympusovem ohišju prelevi v mogočnih "800" mm f 5.6. In ne samo to. Objektiv brez stabilizacije kar naenkrat s podporo sodobnega ohišja zmore tudi to.

Tako opremljen se odpravim v Vrbino, kjer ni hudič, da najdem kakšnega ne preveč živahnega ptiča in zadevo preizkusim. In glej zlomka. Na bregu gramoznice še počivata dva srpokljuna prodnika. Brez težav se jima približam. In ker sonce še vzšlo ni, je bila večja svetlobna moč objektiva še kako dobrodošla.

Ker sem imel s seboj na drugem ohišju svoj 100-400 mm objektiv, hitro ugotovim, da zoom objektiv na manjših razdaljah v resnici ne dosega goriščne razdalje 400 mm, ampak tam nekje okrog 370 mm. Kar sicer ni nenavadno. To je lastnost večine zoom teleobjektivov.

Tudi barvna reprodukcija tega objektiva je bila vedno njegova pozitivna lastnost. In o vinjetiranju ni nikdar bilo ne duha ne sluha, tudi pri povsem odprti zaslonki. Ok, zakaj potem objektiv ždi pozabljen v omari? Žal je komunikacija med objektivom in fotoaparatom zgolj pogojno uporabna. Avtomatsko ostrenje deluje. A precej bolj počasi in negotovo, sploh sledenje, ki je glede na današnje standarde praktično neuporabno. Kakšno kozico, ki takole počasi mašira, še zmore, kaj več pa žal ne.

Tudi najmanjša razdalja ostrenja ostaja 3.5 m, kar je pri fotografiranju ptic včasih malo preveč. In malenkost kromatske aberacije je prisotne pri zelo kontrastnih motivih. Kar se pa ostrine tiče, moramo vedeti, da je bil objektiv zasnovan v času, ko je bila digitalna fotografija še v povojih. Canon EF 400 mm f 5.6 konkretno, pa je bil namenjen še analognim zrcalnorefleksnim kameram. Njegova optika danes ne dosega ločljivosti, katero potrebujejo sodobni senzorji z velikim številom pikslov oz. v mojem primeru senzor z dobrimi 20 MP manjše velikosti.

Pet let nazaj sem v objavi CANON 7D Mark II pisal, da bo objektiv verjetno preživel še četrto ohišje zapored. Kot kaže temu ne bo tako in bo z njim odšel v zasluženi pokoj, čeprav lahko mirne duše rečem, da fotografijam v tej objavi prav nič ne manjka.

fotografija vir: https://global.canon/en/c-museum/

KRAVJE ČAPLJE NA DOLENJSKEM

Kravjih čapelj na Dolenjskem še nisem opazoval. Zato je bilo pet osebkov, ki so se v sredini januarja pojavili ob reki Krki, lepo presenečenje.

Se pa v zadnjem času kravje čaplje pojavljajo širom po Sloveniji in prav možno je, da so bile tudi pri nas verjetno spregledane. Velikih belih čapelj je v zimskem času po njivah in travnikih, sploh ob vodnih površinah, precej in če nisi pozoren, kravje na daleč pač ne prepoznaš.

Če pa se nekaj beli čaplji podobnega smuka okrog goveda, to pa je že kar dober znak, da gledamo kravjo čapljo. Hitro jo bo izdala nižja, bolj čokata postava, krajši vrat in kljun ter nekakšen podbradek pod kljunom.

Prepoznali jo bomo tudi po tem, da se, če ne počiva, prehranjuje zelo intenzivno, saj stalno pobira nekaj s tal, ko se sprehaja po travniku ali njivi.

Velika možnost je tudi, da bo kravjih čapelj več skupaj, saj so bolj družabne kot velike bele čaplje, ki raje držijo primerno medsebojno distanco.

Za malo boljši posnetek je bilo treba poklekniti v blato in umazati hlače.

Za fotografiranje kravjih čapelj gre zahvala Davidu in Sandiju, ki sta jih opazila med štetjem vodnih ptic - IWC in me o tem nemudoma obvestila. Da zadeva ni bi bila preveč enostavna, me čaplje seveda niso čakale na kraju opazovanja. Z nekaj sreče sem jih našel 2 km stran.

PTICE NAŠIH KRAJEV VII.

Ko se leto obrne, običajno pobrskam po arhivu in poiščem zanimive fotografije, ki so sicer bile objavljene kje drugje na spletu, a v tem blogu niso našle zgodbe, v kateri bi se pojavile.

Rjavi lunj

Pisana penica

Mali ponirek

Škrjančar

Črnoglavka

Pegasta sova

Bela pastirica

Mali deževnik

Lesna sova

Rjava čaplja

Rumena pastirica

Siva gos

Plašica

Kormoran

Mali martinec

Šoja

Rjavi srakoper