MEGLENA JESEN

Ko v deželo pride jesen, z njo nastopi tudi obdobje meglenih juter. Ker se na ptičarski fotojagi največ stvari zgodi ravno zjutraj, gre lahko veliko prostih dni popolnoma v nič.

Sam zaenkrat še ne znam povsem natančno ugotoviti, ali bo naslednje jutro megleno in koliko časa bo trajalo, da se megla dvigne oz. če se sploh bo. Pogosto, verjetno povsem napačno, razmišljam, da če je danes megla, bo jutri verjetno tudi.

Kljub veliki verjetnosti, da bom obtičal zavit v meglo se odpravim na teren, v Vrbino. Ni hujšega kot to, da so že vsi zbrani, megla pa se noče in noče razkaditi.

Bili so dnevi, ko so na Savi spuščali višino vodne gladine v energetskih akumulacijah, verjetno v povezavi z remontom na jedrski elektrarni. Termin je še sovpadal z delom jesenske selitve, zato bi lahko razgaljene brežine privabile kakšne pobrežnike, kjer bi se lahko okrepčali za nadaljevanje poti.

Procedura ni pokazala le obilico mulja, temveč tudi veliko število različnih vrst školjk, ki so so ostale na suhem. Žalosten pogled. Med školjkami je po mojih pričakovanjih tekalo nekaj pobrežnikov in hitelo nabirati potrebne kalorije.

Kozice so bile izven mojega dometa. Spremenljiva prodnika sta bila, kot običajno, bolj pogumna in sta se mi lepo približala. Zaradi megle, ki je kar vztrajala, so za pogojno zanimive posnetke prišle le ptice, ki so bile zelo blizu.

Sedaj, ko z manjšim časovnim zamikom gledam te posnetke, se mi sploh ne zdijo slabi. So malo bolj romantični in skrivnostni, dosti bolj intimni od tistih barvitih v idealni jutranji svetlobi.

Po treh urah poležavanja v blatu, se je ob 10:00 megla le odločila, da se odlepi od tal. Značilno oglašanje je naznanilo, da prihaja tudi pikasti martinec. Vedel sem, da moram tokrat ostati negiben, drugače ne bo prikorakal dovolj blizu.

V zadnjem času se trudim postavljati kompozicije tudi v pokončnem formatu, v razmerju 3:4, če se slučajno kje ponudi priložnost za kakšno naslovnico : ) Sicer sem bolj pristaš ležečega formata 3:2. Stara šola pač.

Tako kot sem se razveselil tega, da se je megla dvignila, tako sem vedel, da bo foto seanse kmalu konec, ker bo že dokaj nizko sonce na napačni strani. Poskusil sem narediti še nekaj fotk s super nizkega položaja.

Zoprno kontra svetlobo je ublažila jesenska kulisa nekje daleč v ozadju, ki se je zrcalila na gladini. Ob 11:00 zaprem štacuno in jo mahnem domov. Naslednjič lovim jesenske barve.

ŠENTJERNEJSKO POLJE

Šentjernejsko polje, ravnica, ki se razprostira med reko Krko na severu in pobočjem Gorjancev na jugu, je zanimiva tudi za opazovanje in fotografiranje ptic. Ker mi je dovolj blizu, lahko rečem, da je to moj domači teren.

vir: Google maps

Kako se lotiti zadeve? Sprehajanje med njivami po poljskih poteh je kar zanimivo že samo po sebi. Sploh nekje sredi septembra, ko je nekaj koruze že pospravljene, nekaj pa je še stoji. Takoj sem opazil, da so na preletu skupine prosnikov in repaljščic.

Samo takole mimo grede bomo težko naredili kaj uporabnega, razen če bomo imeli veliko srečo. Ptice rade za kratek čas posedejo na izpostavljene točke preden nadaljujejo svojo pot, zato je pametno poiskati kakšno mesto sredi odprte pokrajine, ki ni previsoko.

Izberem drevo, ki bi lahko bilo ravno pravšnje. Suho, brez listja, ne previsoko, ob kanalu, povsem na samem. Sam se zamaskiram na robu koruzne njive in čakam.

Ni minilo niti 5 minut, sploh še nisem bil pripravljen, ko se povsem na vrhu, nerodno skrit za vejami, pojavi prvi obiskovalec, veliki srakoper. Ker sem nameraval sedeti malo dlje časa, sem si postavil stojalo. Kakšno večje premikanje ni bilo v planu.

Zaradi vej v ospredju sem pač moral narediti nujen manever. Sneti fotoaparat s stojala, se počasi vstati in premakniti za slab meter v levo in držati pesti, da to moje rogoviljenje ne bo zmotilo srakoperja. Ptica se je odločila, da počaka toliko časa, da naredim posnetek ali dva, preden je odletela dalje. Očitno to še ni bil njegov izbrani zimski teritorij, saj ga potem nisem več uspel najti.

Ni trajalo dolgo, da je prišel naslednji gost. A kanja ni bila tako zaupljiva in je ob mojem prvem gibu odletela. Ker sem računal na ptičji drobiž, sem bil tako ali tako preblizu za katero koli ujedo.

Naslednji je prišel prosnik in celo eno zapel.

Oglasila se je tudi šmarnica.

In na koncu še drevesna cipa, s katero se še nisva srečala tako od blizu.

Kar lepa bera ptic za dobro uro udobnega posedanja. In velikega srakoperja res še nisem pričakoval. Tam v začetku oktobra sem jih že redno videval, sredi septembra pa še ne. No, pa ravno v tem je čar tega našega veselja, kaj ni?

SVETLOBA ZA BOGOVE II

Brez svetlobe ni fotografije. Pri naravoslovni fotografiji smo večinoma odvisni le od naravne svetlobe, na katero pa praktično ne moremo vplivati. Lahko se le odločimo, ali nam je všeč in gremo na teren ali pa ostanemo doma. Na srečo narava občasno poskrbi za izjemne predstave in takrat je potrebno reagirati. In to hitro.

Bila je kisla poletna nedelja, bolj kot ne neobičajna za ta letni čas. A pozno popoldan je kazalo, da bi se na vzhodu lahko začeli oblaki trgati in bo mogoče celo posijalo sonce. Ura je bila že čez šesto. Iti ali ne iti?

Kam in kako daleč proti vzhodu? Ko ne vem kam, se lahko spomnim svojega lastnega reka, da Vrbina nikoli ne razočara. No, Vrbina v podobi kot je danes, seveda zlahka razočara. So pa tam ptice v vseh letnih časih in gotovo bomo domov prinesli vsaj nekaj zanimivih posnetkov.

Glede na dano situacijo se odločim, da bodo moj glavni motiv čigre, ki so bile ravno pri večerji. Ker sem se spakiral kar se da hitro, nisem bil najbolje pripravljen. Zato sem se preprosto usedel na breg, kot ribič, in čakal, kaj se bo ujelo.

Ker je bila moja preža precej visoko, sem fotografiral večinoma od zgoraj. Kar ni idealno, a v danih svetlobnih pogojih sploh ne napačno.

Želel sem uloviti čigro, ko čofne v vodo in ulovi ribo. A pri tem niti jaz niti čigre nismo bili preveč uspešni. Kljub temu sem vztrajal in upal, da kakšna čigra prileti kaj bliže v moji višini.

Tam nekje proti osmi so na vzhodu temni težki oblaki začeli zapirati nebo, sonce pa je na zahodu še kukalo čez majhno odprtino in osvetljevalo Vrbino z božansko svetlobo.

Čaplje so se v posameznih valovih odpravljale nekam na prenočišče. In na moje veselje ravno v pravo smer, kjer sem jih z lahkoto polovil.

Nato je iz črnega oblaka začelo še deževati. In bognedaj odnehati, ker nikoli ne veš, kaj lahko še pride.

V najlepši svetlobi ni prišlo nič posebnega. Se mi je pa nabralo zelo veliko posnetkov, med katerimi težko izbiram. V resnici niso nič posebnega, ampak barva neba je bila pa tako posebna, da jo težko opišem. In male bele čaplje so bile vse drugo kot bele.

Ko se je malo pred deveto sonce le skrilo, je prišlo do kontra efekta. Kot da bi v kinu prižgal luč. Vedel sem, da svetlobe, ne dobre ne slabe, ni več in začel počasi pospravljati stvari. In je le prišlo še nekaj zanimivega. Čopasta čaplja je enkrat zakrožila pred menoj in se nato odpravila v smeri ostalih prijateljic.

VEDNO ČUDOVITI VODOMCI

Kot kaže, tudi letošnje poletje ne bo dovolj vroče in suho, da bi izsušilo naš bajer, kjer smo se pred leti domači fotografi družili v pisani druščini najrazličnejših ptic. To pa ne pomeni, da se obisk tega mokrišča ne splača.

Ko je v bajerju voda in v njej vsaj nekaj živeža, takrat so tam tudi vodomci, ki pridno pobirajo manjše ribice, paglavce in razne ličinke.

Z malo potrpežljivosti in nekaj maskirne opreme - ali pa tudi ne - bomo zlahka prišli do vsaj solidnega portreta te čudovite barvite ptice.

Po dobrem ulovu se vodomec umakne v zavetje obvodne vegetacije, kjer se uredi in ves čas opreza za morebitnimi plenilci.

Naslednja naloga je ujeti vodomca v kakšni zanimivi pozi. Kar tudi ni prav posebej težko, saj so to ptice, ki so zelo aktivne, še posebej, ko lovijo svoj plen.

Ker pospravi kar nekaj obrokov zapovrstjo, bomo hitro imeli tudi fotografijo z malico v kljunu.

Včasih traja kar nekaj časa, preden nabodeno žrtev spravi v pravilen položaj, da jo lahko pogoltne.

Ker je priložnosti veliko, lahko poskusimo še s kakšno drugačno kompozicijo.

Vodomec za vsak obrok poskrbi, da ne miga več, predno ga zaužije. Se mi pa je ob pregledu fotografij porodila še ena teorija, zakaj to počne. Namreč iz vseh ribic in paglavcev so leteli iztrebki na vse strani. In ti drekci gotovo niso najbolj okusni?

In na koncu še najtežja naloga - ujeti to barvito puščico v letu. No, to pa več ni tako enostavno. Brez muje se še čevelj ne obuje. Za to si moramo vzeti malo več časa in potrpljenja.

Vsekakor nam bo v pomoč malo bolj sodobna fotografska tehnika, ki je v zadnjem času najbolj napredovala ravno za tovrstno fotografiranje.

Na koncu sem doma ugotovil, da je eden od vodomcev, ki so to poletje obiskovali "naš" bajer, nosil obroček, katerega pa mi žal ne uspe prebrati. Prav zanimivo bi bilo ugotoviti, kje in kdaj je ta obroček dobil.

LONJSKO POLJE

Z izleta v Kopački rit smo se domov vračali malo po ovinkih, pa ne prav dosti s poti, čez Lonjsko polje. Pogledat, če v znanem gnezdišču mogoče gnezdi kaj žličark. Kako dobra odločitev!

Južno od centra za obiskovalce v vasi Krapje se nahaja mrtvi rokav Save imenovan Krapje Dol, kjer je eno izmed dveh znanih gnezdišč žličark na Hrvaškem. Tam sta postavljeni dve udobni opazovalnici, do katerih najlažje dostopamo iz vasi Drenov Bok ali pa kar iz vasi Krapje, kjer bomo lažje pustili avto.

Vse kar se da videti, bomo videli iz opazovalnice. In to tudi toplo priporočam. Vsak drug poizkus približevanja bo moteč za gnezdeče ptice! Že ob pristopu do opazovalnice je slišati, da se za gostim grmičevjem kar dogaja.

Seveda je fino imeti s seboj vsaj daljnogled, spektiv pa nas bo približal direktno v "spalnice" gnezdečih ptic, kjer je v času gnezdenja res pestro.

Glavna atrakcija so seveda žličarke, ki so ob našem obisku, sredi marca, ravno znašale material za gnezda. Ob tej aktivnosti so žličarke prihajale po gradbeni material tudi bližje opazovalnici. Tako smo se jih lahko do sitega nagledali.

Da je tu toliko ptic, ni samoumevno. Bil sem že na tej lokaciji pred kar nekaj leti, pa nisem ime te sreče. Zato je bilo vredno nazdraviti : )

Za soliden posnetek je bilo potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Čakaš, da kakšna ptica ob vračanju v gnezdišče ali na poti iz njega naredi ovinek kaj bližje opazovalnici.

Ko sem ujel tole, sem si rekel, zdaj lahko gremo. Tudi to vreme na meji dežja je bilo v bistvu kar v redu. Če bi sijalo sonce z napačne strani, bi bilo veliko slabše.

Nato je ena našla kup zanimivih vej, še malo bližje. In se kar naprej vračala na isto mesto.

Nova priložnost za drugačen posnetek, tokrat z zelenim ozadjem.

Gnezdišče je bila v bistvu mešana kolonija žličark, kvakačev, sivih in malih belih čapelj in še kaj bi se verjetno našlo. Med njimi se je vnel tudi kakšen medsoseski spor. A nič  resnega. Ostale vrste so se držale bolj doma, kar pa me ni prav nič motilo. Važno, da so žličarke hodile na okrog.

Kljub temu, da smo se pri žličarkah zadržali kar dolgo, je ostalo še nekaj časa za obisk poplavnih ravnic Lonjskega polja. Da bi mogoče našli kakšno močvirsko uharico. Vsaj taka je bila ideja.

Žal račun brez krčmarja. Prijazna natakarica v gostilni nam je potem razložila, da s poplavljenostjo polja upravljajo s sistemom zapornic in da smo kakšen teden ali dva prezgodnji. Ko to storijo, voda relativno hitro odteče in na ravnico spustijo živino, konje, krave in turopoljske svinje, ki se tu prosto pasejo.

Ta ista natakarica je naredila še zadnjo gasilsko, pomazali smo krožnike in se počasi odpravili domov.