S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

četrtek, 13. december 2012

TUDI ZA SNEGOM POSIJE SONCE


Ko zapade veliko snega, ostane veliko hrane skrite pod snežno odejo. Mali glodavci, hrana ujed, se slej kot prej pokažejo na planem in takrat so dobesedno postreženi na belem krožniku. Zdi se, kot bi se tega toliko bolj zavedali in so zato še bolj previdni na sprehodu po snegu.

 
 
Površine, ki so prav kmalu zopet kopne, pa so ceste. Postanejo prave ptičje krmilnice in so obiskane z vsemi vrstami ptic, ki se sicer prehranjujejo na poljih in travnikih.
 
 
Priložnosti za fotografiranje ptic je zato precej. Sedeča kanja, ki opreza z obcestnega količka, se zdi enostaven motiv. A dejstvo je, da se kanji lahko približamo le, če se mimo peljemo z običajno hitrostjo. Ko upočasnimo, kaj šele da ustavimo, bo kanja odletela.
 
 
Fotografije, ki nam jih uspe narediti, so si med seboj podobne. Kanja se od nas oddaljuje in če bomo imeli srečo, nam uspe skupaj spraviti kakšno zanimivo kompozicijo, kjer vključimo tudi ozadje. Obvezno se mora videti glava in oko, sicer zadeva ne funkcionira.
 
 
Na obcestnem grmičevju in ostalih rastlinah posedajo manjše ptice, ki so malenkost bolj zaupljive in mirno čakajo, da se zopet zapodijo nazaj na cesto.
 
 
Kanja na obcestnem količku še vedno ostaja velik izziv. Če bi mi kdo rekel, da se bo lotil kanje s "počasnim" ohišjem polnega formata in 100 mm objektivom, bi precej dvomil v njegov uspeh.  Po mnogih neuspelih poskusih z večjimi teleobjektivi in hitrim ohišjem (Canon 7D) , se odločim še za prav to nemogočo kombinacijo (Canon 5D + 100 mm). Načrt je bil; peljati se mimo kanje in na slepo narediti nekaj posnetkov.
 
 
Uspelo mi je narediti dva posnetka in oba sta zadela v polno. Zadeva se je obnesla, ker se je vse skupaj zgodilo na makadamski cesti, kjer se v vsakem primeru voziš z manjšo hitrostjo in so ptice te hitrosti vajene. Kljub temu je bilo odprto okno in fotoaparat v roki preveč sumljiv, zato je kanja vseeno odletela.
 
 
Druga tehnika, ki je dosti bolj enostavna in zanesljiva, pa je sledeča: pelješ se normalno mimo portretiranca in nato počasi ustaviš, seveda dovolj daleč in še dovolj blizu za fotografiranje. Veliko večja možnost je, da ptica že odpiše morebitno nevarnost in mirno sedi naprej, na svoji preži.
 
 
 
Samec navadne postovke se sploh ni zmenil za mojo prisotnost.
 
 
  
Fotografiranje na zasneženi pokrajini, ko posije sonce, je poseben izziv. Pravilo zlate ure se nekoliko spremeni. Topla mehka svetloba vzhajajočega sonca se pomeša s hladno modro svetlobo, odbito od modrega neba. Nastavitev beline je skoraj nemogoče. Sence so zaradi nizkega sonca precej močne in neizogibno modro obarvane (fotografija mišje sledi na začetku objave). Lažje je fotografirati, če je sonce že nekoliko višje ter v oblačnem vremenu.

NASVET
Zgoraj opisane tehnike niso primerne na prometnih cestah, kjer bi lahko ogrožali svojo varnost in varnost drugih. Sploh pa je zaželena velika zmernost glede vznemirjanja ptic!

Ni komentarjev:

Objavite komentar