GREMO V HRIBE

Letošnji prvi del letnega dopusta smo preživeli v Bohinju z okolico. Večinoma smo pohajkovali po okoliških hribih, kjer seveda tudi ptic ni manjkalo. Do letos sem ptice v hribih le "žalostno" opazoval, saj v nahrbtniku ni bilo prostora za fotografsko opremo. No, prostor bi se že našel, za razliko od dodatne energije, ki je ni in ni bilo. Moja nova oprema tehta 2 kg in hodila bo z mano v hribe.

Moja budilka na dopustu vedno zvoni zelo zgodaj. Pred zajtrkom je običajno za mano že prva foto seansa. Letos sem jutranji obhod izvajal po Bohinjski Bistrici, kjer smo bili nastanjeni. Na moje veliko veselje sem že prvi dan naletel na pogorelčka s speljanimi mladiči.

Nedaleč stran sem naše še aktivno gnezdo sivega muharja, ki je zelo zavzeto hranil že kar velike mladiče. Tudi sicer je sivi muhar zelo pogosta ptica v teh krajih.

Drug par sivih muharjev se je spreletaval po sadovnjaku pod našim balkonom.

Nekaj hiš naprej po ulici so pod napuščem gnezdile mestne lastovke. Avtomatsko ostrenje je delovalo brezhibno kljub veliki hitrosti ptic in nepredvidljivem gibanju. Šibki člen so bili le moji refleksi.

Na sami Bohinjski Bistrici so očitno gnezdili povodni kosi.

Po obrežju in po skalah v vodi so se spreletavale bele in sive pastirice.

V veliko veselje mi je bilo fotografiranje kosov.

Za fotografiranje praktično s tal je zopet zelo prav prišel premični zaslon.

Liščku na živi meji se je težko upreti ...

Še manj pivki v sadovnjaku. Njena barvna usklajenost je naravnost osupljiva.

Če na hitro potegnem črto, lahko rečem, da sem z uporabnostjo nove opreme zelo zadovoljen. Že zelo dolgo nisem imel toliko uspeha, če sploh kdaj, takole z roke in brez maskirne oprave. Upam, da mi ta stil fotografiranja ne bo prišel preveč v navado.

In nato je napočil trenutek resnice - hribi. Fotoaparat s teleobjektivom sem natovoril v nahrbtnik, in smo šli. Seveda bi bilo idealno, da bi imel zadevo ves čas bolj pri roki. A to žal ne gre. V hribih, sploh po skalovju, proste roke pač zelo prav pridejo. In če si pri hoji pomagaš s pohodnimi palicami, tudi. Zato sem na ta račun zamudil kar nekaj priložnosti. Ruševca na primer.

Ok, za fotografijo šmarnice se verjetno ne splača tovoriti dodatna dva kilograma. Pa vendar. Šmarnica je gotovo med najpogostejšimi pticami naših gora. Gremo naprej, uloviti kaj takega, kar v dolini ne najdemo.

Ni ptič, je pa gotovo predstavnik gorskega sveta.

Kupčar je značilna gnezdilka naših gora. Malo bolj me je presenetil repnik, ki ga na skoraj 2000 metrih nisem pričakoval. Pa menda ni tako nenavadno.

Letošnja siva pevka. Konec julija je v višjih legah in v visokogorju še precej živahno. Vse polno je speljanih mladičev in veliko ptic še hrani svoj naraščaj. Mlade ptice so precej bolj zaupljive in se jim lažje približamo brez maskirnih pripomočkov.

Mladinci komatarja so se razposajeno podili po planini. Me niso pustili blizu.

Mladiča komatarja te starosti sem bil zelo vesel, saj sem vedel, da starši niso prav daleč.

Vedel sem, da s tehniko zalezovanja priložnosti ne bo veliko. Plan je bil, da se mu po vseh štirih čim bolj približam, v kritju hribčka. Še preden sem začel s puzanjem, je zletel na naslednji kucelj. Vajo ponovim in uspelo mi je narediti nekaj posnetkov. preden je odletel daleč stran.

Jutranja svetloba je bila odlična, a žal ni prihajala s prave strani. Če bi se dalo komatarja nahecati, da se obrne za 180 stopinj, bi bila fotografija dosti boljša. Tako je bilo za uporaben posnetek potrebne kar nekaj obdelave. Ker pa je to moj prvi posnetek komatarja, sem z rezultatom več kot zadovoljen.

Na poti v dolino sem na osojnem pobočju opazil veliko število ptic, ki se je vneto prehranjevalo. V večini so to bile šmarnice, vrbji kovački in podoben drobiž. Med njimi sem za trenutek opazil tudi skalnega strnada, ki mi je dodatno polepšal dan.