POTEPANJE PO JUŽNI ŠPANIJI - BIG DAY

V petek, natančneje 1. marca, je napočil naš VELIKI DAN. Dan z enim samim ciljem - videti čim več različnih vrst ptic, po možnosti čim več takšnih, katerih nismo videli še nikdar prej.

foto: David Kapš

Ptičarija ni za zaspance. Del ekipe je imel priložnost sodelovati na španskem popisu izmuzljivega (beri redkega) dupontovega škrjanca. Kar pomeni, da so budilke zvonile sredi noči. Tudi ostali smo se iz apartmajev odplazili še pred sončnim vzhodom, da slučajno ne bi kaj zamudili.

Uradni štart je bil predviden v naravnem parku Cabo de Gata - Nijar, največjem zaščitenem obalnem območju v Andaluziji. Seveda ne povsem po naključju. Zahvala vsem vezam in poznanstvom, saj je kmalu po štartu padel prvi lajfer.

Španski kolegi so nam za dobrodošlico pripravili ostrožno cipo, ki se je na svojih dolgih nogah smukala in spreletavala med nizkimi grmički in odprtimi zaplatami suhega rastja.

Medtem ko smo na varni razdalji opazovali dolgonogo cipo, nas je preletel drugi lajfer dneva - sredozemski mali škrjanček. Brez prekaljenih ptičarskih mačkov bi povsem verjetno ostal neopažen.

Našemu čopastemu škrjancu na las podoben je španski škrjanec, ki nas je spremljal celo potovanje.

foto: Jani Vidmar

Ni bilo treba prav daleč do nebes za ljubitelje ptic, še posebej za fotografe. Manjše mokrišče povsem blizu obale je ponujalo bogato bero različnih vrste ptic in super možnosti za fotografiranje.

Na vodni površini je za nas izstopala beloglavka. Vrsta se pri nas pojavi res izjemoma. Nazadnje je bila opažena leta 2013 na ormoškem jezeru. Kljub temu pa je zanimivo, da jo je za znanost prvi leta 1763 opisal Scopoli, ki je v svojih časih raziskoval tudi po naših krajih.

foto: Joaquin Lopez

Nato je napočil moj trenutek. Položaj truplo in fotografiranje kot si ga lahko samo želiš. Pobrežniki, ki tu verjetno prezimujejo, se niso kaj dosti menili za mojo prisotnost in so nadaljevali s svojimi obveznostmi.

Kamenjarji so se šli pet v vrsto.

Peščenci so se sprehajali dobesedno okrog mene.

Tako je bilo veliko možnosti za eksperimentiranje s svetlobo, saj so peščenci stopicljali z vseh strani.

No, povsem enostavno vse skupaj spet ni, ker so kar hitri in sunkovito spreminjajo smer, ko stikajo za hrano.

Precej manjši od peščenca je mali prodnik, ki se tudi ni dal motiti.

Sam bi lahko preživel cel dan v družbi meni dragih pobrežnikov, a nas je čakalo še veliko dela.

Naslednji lajfer afriških korenin je bil trobentar.

Sam sem v manjši skupini, ki se je spreletavala nad valovi, prepoznal komatne deževnike in peščence. Naj me prosim kdo popravi, če se motim.

Precej pestro dopoldne je bilo za nami, pa si zasluženega kosila še nismo upali privoščiti. Samo hitra malica ob poti in šibamo dalje.

Naslednja lokacija slovi predvsem po snemanju filma Indiana Jones in zadnji križarski pohod. Vendar smo mi tu s povsem drugo misijo - najti nedavno opaženo ptico, ki naj bi tekala gor in dol po tej suhi pokrajini.

Še dobro, da se piše 1. marec in ne recimo 1. avgust, ker bi se scvrli kot ocvirki na ponvi.

Včasih je dobro gledati v pravo smer. Še bolje pa je s seboj imeti človeka, ki ve, katera smer je prava. Hvala, Joaquin! Brez tebe bi lahko tu sedeli do večera : ) Puščavski tekalec, nekaj kar ni kamen, povsem barvno usklajen, levo spodaj na zgornji fotografiji.

Kljub temu, da na termometru ni kazalo 45 stopinj, je bilo fotografiranje zaradi atmosferskega migotanja skoraj nemogoče. Pa vendar, lajfer dneva obkljukan. Pri nas bomo puščavskega tekalca skoraj zagotovo zaman iskali. Ni pa povsem nemogoče, da ga kje srečamo. Enega je na primer leta 1852 na Dravskem polju ustrelil lovec Franz.

Na znameniti plaži Monsul, kjer je Sean Connery podil galebe z dežnikom, smo tudi mi našli posebnega galeba, opremljenega z obročkom in oddajnikom.

Sredozemski galeb je bil za večino od nas še lajfer za po vrhu.

Prva konkretna pavza z mrzlim pivom in eno specialiteto, katere imena si žal nisem zapomnil, šele ob štirih popoldan. Nezaslišano! Vseeno, Sandi, David, Tomaž, Jani in Joaquin, na zdravje za današnji ulov!

Na taki dirki kot je Big Day je potrebno imeti oči vseskozi na pecljih. In v krajih, ki nam niso domači, je potrebno preveriti vsako ptico, pa če se nam zdi še tako poznana. Južni veliki srakoper, nov lajfer, kar iz avtomobila.

Zadnja destinacija dneva so bile opuščene soline Viejas, ki so zajezile razlivanje plastičnega morja megalomanskih rastlinjakov zahodno od Almerie. Prečudovit obalni pas, ki bo na srečo ostal naravi in pticam.

Spet je bilo potrebno izostriti pogled in v množici račk najti kaj imenitnega.

Marmorna raca bo kar v redu : )

Moja velika želja je bila, da bi uspel kje presenetiti kakšno prlivko, kar pa je bilo na tej odprti pokrajini praktično nemogoče. In čas se je počasi iztekal.

Priznam, da je 12-urna Big Day dogodivščina presegla vsa moja pričakovanja. Še enkrat hvala, Joaquin, da si si vzel čas. Ob 19:00 je tudi sonce odnehalo in ,hočeš nočeš, smo jo morali mahniti proti domu. Sam sem na tem potovanju na svoj life list dodal 15 novih vrst in večino prav na ta dan.