TELEKONVERTER Kenko 1.4X

O uporabi telekonverterja sem na splošno pisal že v objavi o dodatni opremi. Sam pred nakupom teleknverterja nisem pričakoval preveč, a se je izkazalo, da je telekonverter eden izmed cenejših, če ne že najcenejši del opreme, ki nas lahko reši v določenih situacijah. Odločil sem se za cenejšo različico, Kenko 1.4X TELEPLUS 300 DG.

Optično je Kenko 1.4X primerljiv s precej dražjim originalnim modelom. Edino kar razočara, je natančnost izdelave obeh "bajonetov". Tako stik z objektivom in ohišjem ni dovolj tesen in občutek v roki ni ravno najboljši. Kljub vsemu so lahko rezultati zelo dobri in uporabni.








Največja težava pri uporabi telekonverterja je nastavitev ostrine. Ne pozabimo, da se goriščnica poveča s faktorjem (1,4X ali celo 2X) in da je pri tem možnost, da stresemo posnetek, toliko večja. Sam priporočam ostrenje prek funkcije live view in zamik proženja vsaj 2s (ker AF ne bo deloval, ročno ostrenje prek iskala pa je sploh pri oddaljenih motivih precej nezanesljivo). Uporaba live view funkcije in zakasnitve proženja je seveda možno le, če se naš motiv ne bo prav dosti premikal.

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/320s, ISO 400, live view, stojalo

Primer uporabe 1.4X telekonverterja (zgoraj): prvi posnetek je narejen z 50 mm objektivom na ohišju polnega formata, kar pomeni, da naj motiv ne bi bil ne oddaljen niti približan, drugi pa je narejen z istega mesta s 400 mm na crop ohišju 15MP, dodanim 1,4X telekonverterjem in nekaj izreza pri končni obdelavi. (izračun: 400 mm X 1.6 crop format X 1,4 telekonverter = cca 900 mm + izrez in lahko rečemo, da je fotografija narejena z objektivom cca 1000 mm).

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f11.0, 1/100s, ISO 200, live view, stojalo

Tu pa je primer uporabe objektiva 400 mm brez telekonverterja (zgoraj) in z 1.4X na istem objektivu, nekaj izreza in pri lepši svetlobi (spodaj).

Nekaj primerov, kjer mi je z uporabo telekonverterja uspelo narediti kvalitetne posnetke tudi za večje povečave:

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/400s, ISO 400, ročno ostrenje, brez stojala iz avtomobila

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/1250s, ISO 800, ročno ostrenje, stojalo

V obeh zgornjih primerih so bile fortografirane ptice na gnezdu. Uporaba telekonverterja nam omogoča, da fotografiramo iz varne razdalje in ne motimo ptic.

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, 1/800s, ISO 400, ročno ostrenje, stojalo

Canon 50D, 400 mm + 1.4X, f8.0, 1/1600s, ISO 400, ročno ostrenje, brez stojala

Canon 1D mark IV, 400 mm + 1.4X, f9.0, 1/400s, ISO 800, AF, brez stojala

Canon 50D, 70-200 mm (200 mm) + 1.4X, f6.3, 1/2500s, ISO 400, AF, brez stojala

Avtomatsko ostrenje deluje brez problema na objektivih z manjšo največjo zaslonko (vsaj 4.0) in na ohišjih serije 1. Hitrost ostrenja je za odtenek manjša. Možno je sicer prelisičiti ohišje, da poskuša avtomatsko ostriti tudi pri objektivih z zaslonko 5,6, tako da prelepimo prve tri kontakte na telekonverterju, a zadeva deluje pogojno le ob zares dobrih svetlobnih pogojih.

Fotografiranje ptic 3. del DODATNA OPREMA

Fotografiranja ptic se lahko lotimo že z osnovno fotografsko opremo - s fotoaparatom in primernim objektivom - in naredimo izjemne posnetke. Lahko pa bomo ves dan prenašali težak nahrbtnik poln najrazličnejše opreme in na koncu ne bomo imeli kaj pokazati. To seveda ne pomeni, da pri fotografiranju ptic dodatne fotografske opreme ne potrebujemo!

O tem, kako se bomo pticam približali in kako se bomo zamaskirali, smo že govorili v 1. delu in o osnovni fotografski opremi za fotografiranje ptic v 2. delu.

Na kratko o maskiranju
Sam uporabljam maskirno pregrinjalo, ker je lahko (cca 600g), se z lahkoto spravi v nahrbtnik, hitro se pripravi za uporabo in hitro pospravi. V njem se lahko tudi premikamo naokrog in ga uporabimo kot maskirno pelerino. Obstajajo tudi impregnirane različice, ki pa so nekoliko težje. Edina slabost pregrinjala je, da se v njem ne moremo toliko gibati kot v maskirnem šotoru. V maskirni preži bomo potrebovali tudi ribiški/lovski stolček.

Stojalo

Pri uporabi maskirnega pregrinjala ali šotora je stojalo obvezen del dodatne opreme. Pri fotografiranju izven kritja pa je uporaba stojala predvsem odvisna od goriščne razdalje objektiva, svetlobnih pogojev in od tega, če je objektiv oz. ohišje aparata opremljeno s stabilizacijo slike. Kar se stabilizacije tiče, si lahko moje mnenje preberete v 2. delu. Kakor koli zadeve obračamo, bomo na koncu s seboj nosili stojalo. Teorija gre nekako takole: težje je stojalo, boljše je. A vseeno ne pretiravajmo. Če že imate težko stojalo, katerega uporabljate v studiu, boste najverjetneje morali kupiti še nekoliko lažje stojalo, katerega boste bolj ali manj lahko prenašali. Če se odločite za karbonsko izvedbo, boste težo zmanjšali le za morda 200g, cena pa bo 2-3-kratna. Moj nasvet je: izogibajte se stojalom s plastičnimi deli v glavi in stojalom z mehanizmom za dvigovanje srednjega stebrička z ročico. Ker boste zelo redko stali pri fotografiranju ptic, tudi ni potrebno, da je stojalo zelo visoko. Glava naj vam omogoča enostavno upravljanje, če se le da z eno roko. Izogibajte se 3D glavam s tremi ročicami. Če ste navajeni na kroglično glavo, naj bo le-ta pravilno dimenzionirana glede na težo opreme. Pri uporabi super teleobjektivov tudi sam priporočam posebne glave, kjer je objektiv uravnoteženo obešen (gimbal head). Način utrjevanja nog (sponke ali navojno) je stvar navade. Zdi se mi, da se stojalo s sponkami postavi hitreje.

Poleg trinožnega stojala včasih uporabljam tudi enonožno stojalo. Predvsem takrat ko vem, da bo svetlobe dovolj in ne bom imel časa postavljati trinožnega stojala. Ker uporabljam objektiv brez stabilizacije, je v večini primerov obvezna vsaj uporaba enonožnega stojala. Namesto stojala se dostikrat uporablja tudi "bean bag", vreča/žakelj napolnjen s fižolom ali suhim grahom, sončničnimi semeni, peskom ..., na katerega enostavno položite fotoaparat. Zadeva je zelo uporabna pri fotografiranju iz avta. Pri spodnji sliki pa je bilo uporabljeno stojalo, ki se ga enostavno ovije okrog veje, ali kakšnega drugega predmeta, za proženje pa uporabi daljinsko prožilo.

Daljinsko prožilo

Uporabljamo ga lahko pri daljinskem proženju kot tudi pri proženju, ko za fotografiranje uporabljamo živi pogled prek zaslona. V mislih imam predvsem brezžično prožilo, ki deluje na podlagi radijskega signala in ne IR svetlobe. Originalna prožila proizvajalcev fotoaparatov so navadno precej draga reč, a tudi prožila neodvisnih proizvajalcev delujejo brez težav.

Telekonverter

Milimetrov na objektivu je pri fotografiranju ptic vedno premalo, zato je telekonverter več kot odlično pomagalo. Čeprav bomo včasih pri uporabi telekonverterja izgubili možnost avtomatskega ostrenja, bomo uspeli z njim narediti zelo dobre fotografije. Obstajajo telekonverterji z 1.4X, 2X in celo 3X-no povečavo. Zadnje odsvetujem, tiste z 2X-no povečavo pa le v kombinaciji z zelo kvalitetnimi objektivi. V vsakem primeru pa priporočam uporabo telekonverterja z objektivi s fiksno goriščno razdaljo. Zavedajmo se, da bomo poleg nekaj kvalitete izgubili tudi 1 zaslonko pri 1.4X in 2 pri 2X. Tako bo v prvem primeru objektiv z maksimalno svetlobno močjo (zaslonko) f 5.6 postal f 8.0 in v drugem primeru f 11.0. Avtomatsko ostrenje navadno deluje do zaslonke f 5.6, pri profesionalnih fotoaparatih pa do f 8.0. Obstajajo recepti, ko prelisičimo fotoaparat z lepljenjem kontaktov med objektivom in ohišjem, a zadeva ne deluje zanesljivo, morda pogojno v dobrih svetlobnih pogojih (preizkušeno!).

400mm f 5.6 + 1.4X + nekaj izreza, ročno ostrenje

Bliskavica

Uporabi bliskavice bom posvetil posebno objavo zato naj le povem, da je pri fotografiranju ptic kar uporaben pripomoček. Uporabimo jo pri doosvetljevanju ptic v senčnih krošnjah, takrat ko poskušamo zamrzniti del njihovega hitrega gibanja ali poudariti strukturo peres ob oblačni difuzni svetlobi.

Doosvetlitev z bliskavico.

Makro obročki

Pridejo prav v primeru, ko ima teleobjektiv premajhno minimalno razdaljo fotografiranja, kar je pri fotografiranju malih ptic kar pogosto.

Čistilni pribor

V fotografski torbi/nahrbtniku ne sme manjkati vsaj nekaj čistilnih pripomočkov kot so jelenova krpica (danes navadno kakšen sintetičen nadomestek), čopič s puhalom, ... Čiščenje tipala raje opravimo doma!

Daljnogled

Pri iskanju ptic bomo potrebovali tudi daljnogled. Idealen bi bil seveda svetlobno močan daljnogled s premerom prednje leče tja do 50mm, a so ti precej veliki in težki. Načeloma se pri opazovanju ptic uporablja 10X-na povečava, sam pa sem ugotovil, da mi bolj ustreza 12X-na povečava in da mi tresenje ne povzroča težav. Vendar zaradi velikosti in teže na fotografski potep jemljem s seboj 10X26.

12X50 in 10X26

Pri nakupu manjšega daljnogleda priporočam nakup dražjega modela, čeprav tudi 2-3X dražji manjši model ne bo dosegel kvalitete, predvsem svetlobne jakosti večjega cenejšega modela.

Ostale koristne stvari

Sem spadajo predvsem rezervne baterije, zaščitni filtri, sončne zaslonke ..., ne pozabimo na "švicarski" nož. V dneh po deževju ali na močvirnem terenu nam bo prav prišel kak večji PVC kos ali vreča, kamor bomo odložili nahrbtnik ali torbo. PVC vreča nam bo prav prišla tudi pozimi, ko bomo mrzlo opremo prinesli v prostor. Če hočemo hitro segreti opremo jo že na mrazu zavijemo v PVC vrečko in jo prinesemo v topel prostor. Tako se bo kondenz nabral na vrečki in ne na opremi.

Nahrbtnik/torba

Na koncu moramo vse skupaj v nečem tudi prenašati. Za daljše pohode bo vsekakor najprimernejši nahrbtnik, čeprav nam oprema ni takoj pri roki. Če nimamo ravno velikega teleobjektiva, nam bo dovolj velik že relativno majhen nahrbtnik. A vseeno priporočam nakup nekoliko večjega, ker bo le-ta udobnejši zaradi večjih naramnic. Ko bomo na manjši nahrbtnik obesili še stojalo in stolček, nas bodo preozke naramnice pošteno rezale v ramena.

NASVET:

Včasih je naporno prenašanje težke opreme poplačano z neponovljivim posnetkom, ki bi ga sicer zamudili, če bi kak kos opreme zaradi varčevanja s težo pustili doma.

Enodnevni izlet - II. del, RAČKI RIBNIKI

Naslednja lokacija mojega enodnevnega izleta so bili Rački ribniki v bližini Rač. Sonce je bilo že zelo visoko in tudi ptice so že opravile večje jutranje aktivnosti. Čaplje so posedale na svojih priljubljenih mestih, si urejale perje in poskušale ujeti še kakšno žabo ali ribo za malico.

Tudi ponirek in labod sta poskrbela za svoje perje.

 

Med obhodom okrog Velikega ribnika sem opazil sivo čapljo, ki je stala na osamljenem kolu in oprezala za plenom. Izkazalo se je, da je preža zelo priljubljena in nastalo je kar nekaj zanimivih posnetkov.

 

 

Sicer nehvaležno opoldansko sonce je na zadnjem posnetku naredilo zanimive sence na krilih.

 

 

Kasneje so nad jezerom začeli krožiti trije ribji orli. Kot organizirana akrobatska skupina so se spustili na gladino in skoraj sinhrono poskušali ujeti svoj plen. V prvem poskusu sta bila uspešna dva, tretji (na sliki), pa se je moral dvigniti in narediti nov krog.

 

 

V drugem poskusu je bil uspešen tudi tretji orel.

 

TEHNIKA

Posnetek ribjega orla v akciji je sestavljen v kasnejši obdelavi iz petih zaporednih fotografij. Vsi posnetki 400 mm na crop ohišju, razen tretji posnetek sive čaplje, kjer je dodan 1.4X telekonverter.



MOČVIRSKI MARTINEC Tringa glareola

Kot večina ostalih martincev je tudi močvirski naš preletni gost. Zadržuje se ob celinskih stoječih vodnih površinah, rekah, mokrih travnikih kot tudi na obali.

Njegova varovalna barva ga včasih tako dobro zakrije, da ga prej slišimo, ko odleti, kot vidimo.  Dostikrat se zanaša na svojo nevidnost, tako da obmiruje negiben. Takrat se mu lahko precej približamo, a bo verjetno odletel ravno takrat, ko ga bomo hoteli fotografirati.

Intenzivno se začne prehranjevati že pred sončnim vzhodom. Takrat bo tudi manj pozoren na našo prisotnost. Prisiljeni bomo uporabiti bliskavico in osvetlitev ne bo delovala prav naravno.

Preko naših krajev potuje v skupinah, pogosto v družbi s togotniki in ostalimi martinci in prodniki.

Kjer je hrane dovolj, se bo mirno prehranjeval v družbi z ostalimi pticami, sicer pa se zna boriti za svoj košček lovišča.

Če ga bomo s približevanjem prepodili, se bo zelo verjetno čez čas vrnil nazaj na svoj košček obale, kjer ga lahko dobro zamaskirani z lahkoto fotografiramo.

V veliki večini primerov se nam bo pojavljal odsev ptice v vodi, kar moramo primerno upoštevati pri postavljanju kompozicije. Lahko pa tudi počakamo, da ptič pride na kakšno neodsevno površino.

Fotografije so nastale na Sečoveljskih solinah in v Škocjanskem zatoku.

NASVET:

Najprej opazujemo, kje se ptice gibljejo, preden se odločimo za postavitev maskirane preže. Ker pri nas še ni svatovsko razpoložen, se ne bo kaj dosti odzival na svoje oglašanje.

TEHNIKA:

400mm objektiv, stojalo, maskirna oprema in 1.4X telekonverter ne bo odveč.

MALA TUKALICA Porzana parva

Redni obisk našega malega bajerja je tokrat postregel z novim malim presenečenjem. Po obrežnem rastju se je smukalo nekaj majhnega ter sem ter tja čofnilo v vodo in lovilo nekaj po vodni gladini.

Način gibanja in silhueta je spominjala na pomanjšano zelenonogo tukalico, barvno pa bolj na pritlikavo samico mokoža. Kljub temu da takega obiskovalca v našem bajerju ne vidimo prav pogosto, je bilo kmalu jasno, da gre za malo tukalico.

Ni trajalo prav dolgo in že sva si z malo tukalico zrla iz oči v oči. Ob prvem mimohodu je bila še precej nezaupljiva. Ko me je zagledala, me je obšla v velikem krogu in celo malo zaplavala, da je dosegla grmičevje v sredini bajerja.

Dobil sem občutek, da se veliko raje giblje med rastlinjem, kot pa plava na odprti vodni površini.

Njene noge so bolj prilagojene za gibanje nad vodo in po blatu kot pa za plavanje.

S posnetki sem bil že kar zadovoljen, a sem vseeno še malo počakal, če bo mogoče naredila še en krog. Svojo prežo sem prestavil povsem na rob bajerja, kjer sem se počasi pogrezal v blato.

Čez približno eno uro sem jo spet zagledal na istem mestu. V nasprotni smeri urinega kazalca se mi je približevala po povsem isti poti ob robu bajerja. Vedel sem, kje jo lahko dobim na muho, če me ne bo prej opazila, seveda.

Vedel sem tudi, da bom s 400 mm (objektiv) malenkost prekratek. Tvegam in dodam še 1.4 X telekonverter, klub temu da se je večji del časa gibala bolj v senci.

Vse skupaj se je odvijalo na razdalji dobrih treh metrov, na meji minimalnega fokusa, ki ga moj objektiv še zmore. Videti je bilo, da tokrat nima pojma, kaj se dogaja direktno pred njenim kljunom.

Že dolgo nisem tako užival med fotografiranjem. Biti praktično neviden in tako blizu ptici, ki je pri nas zelo redka, je res nekaj posebnega. Ker je v času gnezditve tu nismo videvali, gre skoraj gotovo za ptico na selitvi, ki si je nabirala novih moči za nadaljevanje poti.

Tukalica je v treh urah naredila tri skoraj identične kroge okrog bajerja. Očitno ji je bilo pri nas zelo všeč, saj se je v bajerju zadrževala teden dni.

ZAČETKI

Moji prvi fotografski koraki segajo daleč v čase analogne fotografije, a veselje, kot kaže, ne bo popustilo. Fotografiranje vse povprek se je sčasoma omejilo na tisto večje potovanje, ki se ponavadi zgodi enkrat na leto. Moje vsakdanje delo me je prikovalo za računalnik in potreboval sem novo veselje, ki bi me potegnilo v naravo.

Nekega dne, natančneje pomladi 2009, se je po vrtu pred kuhinjskim oknom sprehajal kos. Naredil sem nekaj posnetkov s svojim starim objektivom (zoom 200-400mm). Ta objektiv navadno potuje z menoj za vsak slučaj, če se slučajno kje pojavijo kake živali. Nima prav dosti dela! Glede na to, da je objektiv kar visoko na lestvici najslabših objektivov, je nastal kar soliden posnetek:

Nato sem začel jemati ta objektiv tudi s seboj v gozd. A so bili ptiči tako daleč oz. visoko v krošnjah. Zato se odločim za manj plašne race:

Kljub vsemu se mi je zazdelo, da me je zadeva potegnila. Gremo na izlet v Sečoveljske soline. Tam so ptice, veliko ptic!

Na kraju samem pa razočaranje. V moj domet sta prikorakala celo dva galeba. Zadevi bo potrebno pristopiti bolj sistematično. Zapodim se na internet in v knjižnico po knjige. Trud bo obrodil sadove (v nadaljevanju).

TEHNIKA

Priznam, tudi sam se navdušujem za fotografsko opremo ravno toliko kot za fotografijo samo. A kljub temu v tem blogu ne bom reklamiral fotografske opreme (do nadaljnjega). Več o opremi v nasvetu in v nadaljevanjih.

NASVET

Za fotografiranje ptic ne potrebujemo najdražjega 500mm ali 600mm super teleobjektiva! Razmišljajmo raje, kako se bomo z opremo, ki jo imamo, najbolje približali pticam, ne da bi jih vznemirjali seveda. Kvaliteto povprečnega teleobjektiva, z nespremenljivo ali s spremenljivo goriščno razdaljo (zoom), se da z uporabo programov za obdelavo fotografij izboljšati na zavidljiv nivo.  Če pa razmišljamo o nakupu objektiva za fotografiranje ptic, priporočam nakup objektiva z nespremenljivo goriščno razdaljo, 300mm ali še bolje 400mm in kasneje dokupimo telekonverter, če bo to potrebno. Veliko fotografij v moji galeriji je narejenih z 400mm teleobjektivom in dodanim 1.4X telekonverterjem. Ko se začnemo resno ukvarjati s fotografiranjem ptic, pri izboru opreme slej kot prej naletimo na idealno kombinacijo za ceno, ki smo jo pripravljeni plačati. Več o tem si lahko preberete v enem izmed mnogih člankov o fotografski opremi: Mike Atkinson (ideal starter kit).