NOVA VRBINA

Od stare Vrbine pri Brežicah sem se poslavljal v kar nekaj objavah: VRBINA IZGINJA. V začetku leta 2015 pa smo si šli pogledat, kaj se dogaja v Vrbini in kakšna naj bi izgledala njena nova podoba: IZLET V VRBINO.

Dela se bližajo koncu in turbine HE Brežice se že poizkusno zaganjajo, kar pomeni, da se vodna gladina v akumulaciskem jezeru počasi dviguje. Akumulacijsko jezero se razteza skoraj od nuklearne elektrarne pri Krškem, vse do Brežic.

Vse skupaj je še precej podobno gradbišču, lepo pa so že vidne nove pridobitve - otoki, kjer naj bi v prihodnosti gnezdile čigre. Predvidevali smo, da se bo narava začela hitro vračati v Vrbino. Velike vodne površine so že prvo zimo privabile veliko število vodnih ptic.

Največje presenečenje letošnje zime sta bila gotovo laboda pevca, ki sta se v Vrbini zadrževala nekaj dni in privabila kar nekaj ljubiteljev ptic.

Ko je na severu stisnil močan mraz in malo bolj konkretno zimo poslal tudi v naše kraje, se je število vodnih ptic tudi v Vrbini hitro povečalo.

Najbolj številčne ptice v Vrbini so bile liske, sivke, mlakarice, precej je bilo tudi zvoncev, ponirkov, čopastih in malih, pa tudi labodov seveda. Manjkale niso niti race žličarice, dolgorepe race in mali žagarji. Skratka pestro, tako kot se za take akumulacije spodobi. Za nekaj časa so se ustavile sive in beločele gosi. Ptice so naselile tudi manjše gramoznice, še nedokončane rezervne habitate na severo-zahodnem delu Vrbine.

Konec februarja so Vrbino začele preletavati tudi velike jate žerjavov na poti nazaj v svoja gnezdišča. Kakorkoli, kljub izmaličeni podobi območja, bo zadrževalnik naravi ponudil nekaj novega, upam da uporabnega.

IWC 2017

Minuli konec tedna je na področju cele Slovenije kot tudi po večjem delu Evrope potekalo zimsko štetje vodnih ptic (IWC). V takem obsegu se IWC v Sloveniji izvaja že od leta 1997. Več o tem dogodku si lahko preberete na spletnih straneh DOPPS.

Letošnji popis zadnjih treh odsekov reke Krke se je začel precej megleno. Vidljivost je bila še komaj zadovoljiva. Razmere so se počasi izboljševale.

Na poti nas vedno pričakajo kakšna presenečanja. Seveda pa nas bolj zanima kakšno pernato presenečenje. Letos se je to pojavilo v obliki majhne skupinice tujerodnih račk. Tri nevestice (samček in dve samički) in en samček mandarinke.

Risba: COLLINS BIRD GUIDE

Na vodnih površinah v bližini naselij lahko naletimo tudi na domače osebke - gosi ali race, ki so po videzu precej podobni prostoživečim sorodnikom.

Siva različica domače gosi (zgoraj) je precej podobna divjim sivim gosem. Domače gosi so dosti bolj tolste, predvsem v zadnjico, in se z letanjem po zraku več ne ukvarjajo.

Domače "sive" gosi se pogosto družijo z belimi domačimi goskami, kar nas lahko opozori na dodatno pozornost pri določanju. Družba teh gosi si je med seboj izkazovala neverjetno naklonjenost. Beli gosak je izvajal nekakšne poskuse parjenja s sivo prijateljico.

Za primerjavo dodajam še nekaj pravih sivih gosk iz novonastale akumulacije v Vrbini pri Brežicah.

Potem pa je tu še beločela gos, ki je s svojim belim čelom težko zamenljiva. Prvoletne pa so še brez belega čela in zopet je potrebno biti malo bolj pozoren. O tem sem pisal lani.

PRVI LETOŠNJI TERENI

Prve letošnje terene je pri nas na Dolenjskem spremljala megla, mraz, ivje in sneg ter občasno tudi veter. Sicer nič kaj preveč nenavadne reči za zimo, vsekakor pa neprijetne, če ne že moteče pri fotografiranju ptic v naravi.

Ko sem bil že prepričan, da s fotografiranjem ne bo nič, se je megla le nekoliko razkadila. Če so ptice pustile dovolj blizu, se je dalo narediti celo nekaj uporabnih fotografij.

Zdi se mi, da rahla meglica fotografiji doda prav posebno zimsko vzdušje.

Malo slabša vidljivost in mraz pa takih lovcev, kot sta veliki srakoper in sokol selec, očitno nista motila.

Pod zapuščenim odprtim lesenim objektom me je presenetilo nepoznano cingljanje. Kot bi nekdo na keramične ploščice spuščal frnikole.

Pričakoval sem, da bom zagledal otroke, ki se igrajo tam spodaj. Bolj sem se bližal objektu, bolj mi je bilo jasno, da ni nikjer žive duše. Cingljanje pa ni prenehalo.

Nato pa na tleh le zagledam avtorja nepoznanih zvokov. Cikovt je na stari razbiti ploščici razbijal polžje hiške. To početje sem že od nekdaj želel opazovati v naravi.

Ko se je vidljivost še nekoliko izboljšala, so kanje zavzele svoje strateške pozicije na obcestnih količkih in ostalih izpostavljenih prežah ter oprezale za plenom.

To tehniko so v tej vidljivosti uporabljale tudi postovke.

Ko pa je sonce pregnalo meglo, so oživele tudi manjše ptice, ki so se kar na enkrat od nekod pojavile in se začele intenzivno prehranjevati na različnih plodovih, ki so še na razpolago.

Čižki in ostali ščinkavci so navalili v velikih skupinah.

Kosovka se je natančno lotila glogovih jagod.

POZABLJENI PROSNIK

Prosnik Saxicola torquata je, medtem ko pri nas pritiska mraz, že nekje na toplem. Med pregledovanjem letošnjega fotografskega arhiva sem odkril pozabljenega prosnika, ki si zasluži objave na mojih straneh.

V maju je par gnezdil ob "našem" bajerju z rogozom in trstičjem. Na tem območju so prosniki prisotni tudi na pomladni in jesenski selitvi. Pri nas ostanejo precej dolgo, tja do oktobra. V toplejših krajih lahko menda celo prezimijo.

Hrano je iskal tudi v trstičju in rogozu nad vodno površino, običajno s preže na izpostavljeni bilki.

Samica je dosti manj barvita in kontrastna.

ČOKOLADNE SOVE

Sova, ki jo bomo v zimskem času najpogosteje srečali v gozdovih Kočevskega roga, Gorjancev in še kje, je gotovo kozača Strix uralensis. Če smo bolj natančni, se pri nas oz. v jugo-vzhodni Evropi pojavlja podvrsta kozače macroura.

Kozača je naša druga največja sova in jo bomo v gozdu brez listja relativno lahko opazili. Določeni osebki niso prav posebej boječi in lahko se nam zgodi, da se ji bomo hote ali nehote precej približali.

Ko bo njena potrpežljivost minila, bo odletela s počasnimi zamahi ne prav posebej daleč. Šele v letu bomo videli njeno pravo velikost. V letu je nekoliko podobna kanji. Izdaja jo njena buča, široka krila, s katerimi maha zelo globoko in daljši rep.

Njen habitat pri nas so predvsem odprti stari bukovi gozdovi, v katerih pa navadno ne manjkajo predeli s smreko ali jelko, kamor se rada umakne.

Med svetlejšimi ali bolj sivimi osebki se v jugo-vzhodni Evropi relativno pogosto pojavljajo tudi delno ali popolnoma rjavi - melanistični osebki. Po raziskavah je rjavih kozač pri nas med 5 in 15%, odvisno od lokacije. Več o tem si lahko preberete v članku Dr. Ala Vrezca v publikaciji Dutch Birding.

Dokler sam nisem začel intenzivneje iskati kozač, čokoladne sove nisem srečal. Potem pa so se le začele prikazovati. Posamezno ali v paru z navadno obarvano kozačo. Trenutno sem na 40 lokacijah odkril 5 melanističnih osebkov.

Rjavi so bili tako samci kot samice. Nisem pa še slišal za par, kjer bi bila oba rjava.

V slabi svetlobi delujejo skoraj popolnoma enotne, skoraj črne barve. Šele ko jih obsije sonce, se pokažejo značilnosti, kot jih imajo navadno obarvane sove.

Na zadnjih slikah so štirje različni osebki z različnih lokacij. Podobni pa so si kot dinarji.

Fotografiranje kozač ni prav posebej zahtevno. Še posebej, če naletimo na bolj zaupljiv in zaspan primerek. Svetlobne razmere so v zimskem času najboljše, saj na drevju ni listja, kozačo pa bomo v tem času tudi lažje našli.

SVETLOBA ZA BOGOVE

Sam nikdar nisem bil ljubitelj fotografiranja sončih zahodov. Pri fotografiranju ptic pa se zgodi, da na kakšno zanimivo lokacijo prideš prepozno ali pa se ti zanimive ptice sprehajajo pred objektivom skoraj do popolne teme. V takih primerih je vredno počakati prav do konca, saj se svetloba spreminja iz minute v minuto. Od zlato rumene prek oranžne do vijolične in ledeno modre. Pri sončnem vzhodu je to svetlobno razkošje zelo podobno. Zame celo še lepše.

Najbolj zanimivo postane ravno takrat, ko se sonce poslovi in zlato rumeno svetlobo zamenjajo hladnejši toni. Seveda se takrat začne tudi borba s pomanjkanjem svetlobe in na srečo črna prosenka ne spada med tiste pretirano živahne ptiče.

Fotografiranje spremenljivih prodnikov je bilo dosti bolj zahtevno, saj so med večernim prehranjevanjem dosti bolj aktivni in dosti manjši od prosenke.

Če se nam uspe ptici dovolj približati, ali če se ona približa nam, potem nam navadno odsevi v vodi začnejo nagajati, saj odrezani ne izpadejo najbolje.

Z nekaj potrpljenja in s pravilnim izrezom pri kasnejši obdelavi fotografij, se da rešiti tudi to težavo.

Vsake igre je enkrat konec. Tudi čarobne barve sončnega zahoda se slej ko prej poslovijo in scena postane malodane monokromatska. Kmalu za tem je potrebno pospraviti svojo opremo in prepustiti ptice zasluženemu počitku.

Lokacija: Sv. Katarina pri Ankaranu.

LOV NA VODOMCA

Pred časom sem se odločil, da svoj arhiv dopolnim s kakšno novo fotografijo vodomca. Na domačem terenu sem imel vodomca, ki bi bil lahko primeren kandidat. Rana ura je navadno skoraj obvezna za uspešen lov.

Še preden se je zdanilo, se odpravim v meni najbližje mokrišče, kjer v manjšem trstičju z nekaj odprte vode lovi kar nekaj vodomcev. Verjetno par z letošnjim podmladkom.

Zaenkrat vse po planu z izjemo ene malenkosti - megle. Na srečo čakanje, da se megla razkadi, ni bilo dolgočasno.

Pred menoj so lovile velike bele in sive čaplje. Megla pa je kar hitro izginjala in razmere za fotografiranje so postajale iz minute v minuto boljše.

Ko se je ozračje zbistrilo, sem ugotovil, da moje kritje ni popolno, saj so me čaplje odkrile in se počasi razbežale.

Spet je bilo treba čakati, čakati in čakati, da so se razmere umirile. Ko so začeli mimo mene plavati kreheljci, sem vedel, da sem praktično neviden.

In že čez nekaj minut je na predvideno mesto priletela vodomka. Sicer brez plena, a sem se zadovoljil z zanimivo jutranjo svetlobo.

Pospravil sem vso svojo kramo in jo mahnil domov. Na poti do avta so na nebu vrane vztrajno preganjale postovko.

Pravzaprav so se preganjali izmenično. Nekaj časa so vrane lovile postovko, nato pa se je ona podila za vranami.

Vse skupaj se je dogajalo v drugi polovici septembra in selitev prosnikov, repaljščic in muharjev je bilo moč opazovati na vsakem koraku. Tako sem mimo grede poslikal še nekaj ptic na selitvi.

Zgoraj repaljščica, spodaj sivi muhar.

Naloga s kar nekaj bonusi uspešno zaključena : )