TEDEN RDEČENOGIH POSTOVK

Vse skupaj se je začelo teden dni nazaj, ko smo s prijatelji opazovali postovko, ki je posedala na drevesu bližnjega hriba in lovila nad nami. Kaj kmalu se je pokazalo, da je postovka rdečenoga, kar za ta čas ni prav nič nenavadnega.

Ptičarska druščina pri nas je dobro povezana tudi prek različnih mailing list oz. skupin, kjer si lahko izmenjujemo zanimiva opazovanja in druge ptičarske vsebine (ljubitelji-ptic, ljubljanska-sekcija DOPPS, dolenjska-sekcija DOPPS...). Tako so ta teden začele krožiti novice o 30, 100, 200 in na koncu o 500 opazovanih rdečenogih postovkah. Včeraj pa sem prejel tudi dva klica, da je selitev dosegla tudi Dolenjsko.

Kljub močnemu dežju se odpravim na teren, da vidim kako je s tem. Fotoaparat vzamem s seboj. Pa še stojalo, pa maskirno pregrinjalo pa škornje. Pač za vsak slučaj, če bo mogoče nehalo deževati.

Skušnjavi se seveda nisem mogel upreti. Padalo je tako močno, da so tudi postovke raje posedale, kot lovile nad reko Krko. Kar pa sploh ni bilo slabo, saj se je dalo fotografirati večje skupine postovk.

Ko sem bil moker že do pasu, vključno z vso opremo, se mi je postovkam uspelo že kar solidno približati. Takoj za tem je padalo vedno manj in postovke so se odpravile naprej.

Vreme in svetloba za fotografiranje ptic v letu ni bila najbolj primerna. Leteča postovka je bila le črna silhueta na oblačnem nebu. S precej doosvetljevanja in nekaj post produkcije, kot se tudi reče kasnejši obdelavi fotografij, se je dalo iz posnetkov potegniti nekaj rdečim postovkam podobnega.

Samice (zgoraj) so dosti bolj podobne navadnim postovkam, samci (spodaj) pa so nezamenljivi.

Fotografiranje z mostu me je postavilo v center dogajanja. A se je lovska predstava odvijala v glavnem previsoko za kakšen bolj zanimiv posnetek.

Sčasoma so se postovke začele spuščati vse nižje in lovile nizko nad reko. Tu pa pa so se težave samo še podvojile. Pri tako slabi svetlobi in motečem zelenem ozadju je fotografska avtomatika povsem odpovedala. Zanesel sem se lahko le še na ročno ostrenje in srečo.

Z lepo fotografijo temnega samca na zelenem ozadju tako ni bilo nič.

Kakorkoli, čudovita izkušnja. V slabi uri sem na 5-kilometerskem odseku od Novega mesta do Otočca opazoval več kot 100 osebkov selečih se rdečenogih postovk. Natančno štetje ptic bi verjetno pokazalo, da je bilo ptic še veliko več.

Lepo mi je pozirala tudi siva čaplja. Za konec pa me je pozdravil še kvakač.