Dolgorepke ljudje pogosto spregledajo, čeprav so tako glasne kot tudi številčne, medtem ko se klatijo naokrog. Je pa res, da nimajo obstanka. Manjše skupine se pojavijo od nikoder in ravno tako tudi izginejo. Ko si enkrat zapomnimo njihovo oglašanje, jih bomo zlahka tudi opazili.
Dolgorepke so relativno majhne, razmerje med trupom in repom pa je skoraj 1:1. zato moramo biti pri fotografiranju še posebej pozorni, da izostrimo na oči. Ker se jim bomo morali precej približati, moramo biti pozorni tudi na zadovoljivo globinsko ostrino.
Rešitev je, da dolgorepko ujamemo poravnano z ravnino fokusa, kar pa pri tako živahnih pticah sploh ni enostavno. Bolj kot ne je vse skupaj odvisno od sreče. Več fotografij bomo naredili, večja je možnost, da nam uspe.
Druga rešitev je, da jo ujamemo od spredaj. Tako nam rep ne bo v napoto. A s tako fotografijo dolgorepka ne bo najbolje predstavljena.
Je pa res, da se ji tako lahko še toliko bolj približamo in vidne bodo vse podrobnosti na glavi.
Ker so dolgorepke neprestano v gibanju, bodimo pozorni tudi na čas zaklopa. 1/800 s je bilo malenkost premalo za zgornji posnetek. Če so krila zabrisana, to ni problem, kvečjemu doda nekaj k dinamiki posnetka. Oči in glava pa bi morala biti bolj ostra.
Priporočam, da se držimo nad 1/1000 s in raje povečamo ISO, kolikor nam pač senzor dopušča. Šum se da v obdelavi odpraviti, zabrisanega posnetka žal ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar