Črne čigre in mali galebi so me naučili nove lekcije...
Fotografska tehnika se razvija in vedno znova ponuja nove možnosti, ki naj bi nam olajšale naše delo. Medtem ko se je mega pixel dirka nekoliko umirila, je močno napredovala hitrost naših fotoaparatov. Najzmogljivejši modeli danes z določenimi omejitvami dosegajo celo 120 posnetkov na sekundo. Ali tako hitrost v resnici potrebujemo, je drugo vprašanje, prvo pa gotovo kam shraniti tako količino fotografij in kako vse te fotografije pregledati in izbrati najboljše.
Večja hitrost fotografiranja nam seveda zelo prav pride, ko fotografiramo recimo ptice v letu in nam omogoča ujeti kakšen zanimiv trenutek ali ravno pravi položaj kril, ki je kompozicijsko najboljši.
Na "srečo" smo pri fotografiranju, ki omogoča sledenje in kontinuirano ostrenje motiva, običajno omejeni na manjše hitrosti. Kljub temu so te pri boljših modelih še vedno zelo visoke in v kombinaciji z najboljšimi, temu namenjenimi objektivi, dosegajo tudi 50 posnetkov na sekundo in verjetno tudi že več.
Sam imam za tovrstno fotografiranje hitrost omejeno na 25 posnetkov na sekundo, v izogib kasnejšemu mukotrpnemu pregledovanju velike količine na las podobnih fotografij. Sicer se je že zgodilo, da bi bila verjetno boljša kakšna fotografija vmes, tista, ki ni bila zabeležena, ampak se to zgodi res poredkoma.
Se mi pa je na to temo zgodila ena velika nevšečnost. V začetku maja se odpravim v Vrbino pogledat, če se mogoče dogaja kaj zanimivega. Na moje veselje je obisk sovpadal z izjemnim preletom malih galebov in črnih čiger. Dogajanje je bilo tako intenzivno, da se enostavno nisem mogel odločiti za pozicijo, s katere bi vse skupaj najbolje zabeležil.
Odločim se za nekoliko višji nasip, s katerega sem imel pod kontrolo lep del vodne površine, kjer so se galebi in čigre hranili. Kadar je priložnosti za fotografiranje veliko, se pri tovrstnem načinu fotografiranja posledično zelo hitro polnijo tudi spominske kartice. Kmalu je bilo jasno, da bo moja seansa končana hitreje kot običajno, saj so se moje spominske kapacitete hitro bližale koncu.
Ko je na števcu posnetkov kazalo le še par sto prostih mest, kar je pomenilo še dobrih 10 sekund fotografiranja, se je glavnina ptic preselila na drugo stran zadrževalnika, kjer so bile razmere za fotografiranje še veliko boljše od teh, ki sem jih imel na tem nasipu. Kaj storiti? Prepričan sem bil, da imam na kartici dovolj dobrih fotografij in se lahko mirne duše odpravim domov in pozabim na mamljivo možnost na drugem koncu.
Ni mi dalo miru in se odločim, da grem samo pogledat in tam sprašim še zadnjih par rafalov, ki so mi ostali. Storjena je bila velika napaka. Ali pa tudi ne. Nova pozicija je bila naravnost idealna. Preža na nivoju vodne gladine, le vreme se je malce skisalo. Torej, kaj zdaj? Opcija številka ena: pregledovati fotografije na kartici in brisati neuspešne, slabe itd., da se pridobi nekaj prostora. Ta opcija je v resnici le teoretična, saj je preveč zamudna in bi mi vzelo preveč časa. Opcija številka dve: biti zadovoljen s tem kar imam in jo lepo mahniti proti domu. In opcija številka tri: formatirati kartico in pozabiti na vse ter začeti znova.
Odločil sem se za slednjo možnost. Priznam, da je precej nelagodno pritisniti gumb OK za formatiranje kartice, na kateri je več tisoč posnetkov in med njimi gotovo tudi nekaj zelo dobrih. Ali bodo novi posnetki boljši od izbrisanih, takrat nisem vedel in tudi danes tega ne vem. Vem le, da je bil nauk in cena te zgodbe dodatna, rezervna spominska kartica v fotografski torbi.
TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, časi zaklopa 1/1600 - 1/4000 s, zaslonke f/7.1-8.0, ISO 800, DxO PhotoLab, Photoshop.
