S pojavom digitalne fotografije se je pojavil tudi cel kup novih izrazov. Eden izmed njih je dynamic range, kar lahko prevedem kot dinamični razpon. Ko govorimo o tem ali prebiramo razne razprave, hitro naletimo na vojno med zagovorniki in pogosto tudi lastniki fotoaparatov s senzorjem polnega formata (full frame) in ostalimi, ki se fotografije lotevamo z drugorazredno opremo, s kamerami, ki imajo senzor formata APS-C ali bog ne daj formata micro 4/3. Kje nam ta sposobnost senzorja sploh koristi? Na kratko: večji dinamični razpon ima senzor, lažje bomo pri obdelavi fotografije razkrili in prikazali detajle v pretemnem ali presvetlem delu fotografije. Najlažje bom zadevo prikazal na konkretnem primeru.
Prva fotografija je neobdelana in namenoma je glavni motiv podosvetljen, kljub temu da sem doosvetljeval za +1.3 EV. Načeloma lažje kasneje doosvetlimo pretemne dele fotografije kot potemnimo drastično preosvetljene oz. prežgane dele. Druga fotografija je nato obdelana, pretvorjena iz RAW formata v jpeg in dodatno urejena s programsko opremo. Sam uporabljam fotoaparat z najmanjšim možnim senzorjem, ki je še primeren za naravoslovno fotografijo in ima hkrati ravno tu tudi določene prednosti. In moram povedati, da z dinamičnim razponom nisem imel nikdar nobenih težav.
TEHNIKA: Olympus OM-1, OLYMPUS M. 100-400mm F5.0-6.3, čas zaklopa 1/500 s, zaslonka f/7.1, ISO 1600, +1.3 EV, DxO PhotoLab, Photoshop.
Ni komentarjev:
Objavite komentar