OBROČKANI GALEB S73B

Fotografirano lani sredi februarja

Kaj storiti, ko opazimo obročkano ptico in nam uspe oznake na obročku tudi razbrati? Vsakega takega podatka bodo v centru za obročkanje zelo veseli, zato je najbolje poslati podatke na naslov:

 

Slovene Bird Ringing Center
Slovenian Museum of Natural History
Prešernova 20, P.O.Box 290
SI-1001 Ljubljana
SLOVENIA
dfekonja@pms-lj.si<mailto:dfekonja@pms-lj.si

 

Med podatki naj bodo obvezno kraj in datum opazovanja, vaše ime in priimek, po možnosti pa še vrsta ptice, če ste jo uspeli prepoznati, morebitna fotografija in okoliščine opazovanja.

 

Ob uspešno razvozlani uganki lahko pričakujete podatke o obročkani ptici in podatke o obročkanju. S tem se razkrije tudi del, ali pa celotna pot, ki jo je ptica opravila od obročkanja do vaše najdbe.

 

 

HORTOBAGY nadaljevanje

V prejšnji objavi sem zapisal, da je bilo predstave z belorepci kmalu konec. Vsaj tista bližnja se je končala ob 8:40, v opazovalnici pa je potrebno počakati skoraj do mraka, ko se belorepci že odpravijo v svoja prenočišča.

Tovrstne foto seanse nikdar nimajo 100% zagotovila za uspešen ulov. Prav lahko bi se zgodilo, da belorepcev ne bi bilo od nikoder in bi se morali zadovoljiti z ostalimi obiskovalci. Ptice se zagotovo pojavijo, vsaj tiste "običajne" sorte.

Trenutki, ko je naše prizorišče obsijalo sonce, so bili tako redki in kratki, da sem fotografiral dosti manj kot bi sicer. Sploh pa sem imel na kartici par še kar zanimivih fotografij našega glavnega akterja - orla belorepca. Kljub vsemu se je dalo narediti nekaj posnetkov, za katere bi bilo potrebno v drugačnih okoliščinah precej truda in sreče.

Najbolj množični so bili seveda galebi. Mene so bolj pritegnile poljske vrane .

 

 

 

 

V trenutku se je dalo narediti dva različna posnetka s popolnoma drugačnim ozadjem. Vse skupaj se dogaja zelo blizu, opazovalna lina je dovolj nizko in teren je popolnoma raven. Zato lahko že z zaslonko 5.6 na 400 mm objektivu objekt lepo izoliramo od ozadja.

 

 

 Ptice so se pogosto ogledovale v refleksnem steklu opazovalnice.

 

O samem rezervatu sem nekaj več prebral šele po tem, ko smo prišli domov. Ugotovil sem, da so foto opazovalnice v Hortobagyju precej priljubljene tudi med profesionalnimi naravoslovnimi fotografi. Zgodi se seveda, da se prizorišča ponavljajo, tu pa se pojavi vprašanje o bistvu naravoslovne fotografije.

 

Znamenita vejica pri opazovalnici zlatovrank v Hortobagyju.
Levo: Marc Guyt v TOP BIRDING SITES of Europe. Desno: Markus Varesvuo v knjigi BIRDS MAGIC MOMENTS.

 

 

 

Na naši veji so namesto belorepca čepele vrane.

 

O OPAZOVALNICI:

Do opazovalnice smo se pripeljali iz mesta Balmazujvaros še v popolni temi. Po vstopu in namestitvi se ugasnejo vsa svetila. Elektrike ni, tako da polnjenje baterij odpade. Sama opazovalnica je ogrevana s plinsko pečjo. V njej je prostora za tri fotografe z vso opremo (udobno fotografiranje). Fotografira se skozi refleksno steklo na dve strani. Nekje sem prebral, da ta stekla poberejo 1-1.5 zaslonke, česar pa nisem mogel preveriti. Sam prostor je pregrajen s črno zaveso, tako da svetloba drugega okna ne riše silhuete na prvem oknu. Opazovalnica je delno poglobljena v zemljo, tako da je naše očišče dovolj nizko. Edina tehnologija v opazovalnici je ventilator iz računalnika, priključen na akumulator, ki pomaga pri odroševanju stekla z notranje strani. Za veliko potrebo sem opazil kemični WC, za katerega nismo dobil navodil za uporabo. Mala potreba se opravlja v plastično posodo za prašek. Kmalu po tem, ko so izginile vse ptice, so nas pobrali in odpeljali nazaj v Balmazujvaros. Edino, kar sem pogrešal, je bil obljubljeni "kavč", kjer bi z veseljem malo zaspal. Menda je v drugi opazovalnici skupaj z udobnimi stoli (naši so bili navadni plastični, z blazino).

 

 

NASVET

Če vas slučajno zamika podobna izkušnja, naj povem, da so opazovalnice precej zasedene, tudi celo leto v naprej. Cena: cca 100,00€ na osebo.

 

HORTOBAGY in njegovi belorepci

Hortobagy je največje naravno travnato območje v Evropi, Nacionalni park Hortobagy pa je s svojimi 82.000 hektari največje zaščiteno območje na Madžarskem. Največja atrakcija za ljubitelje ptic je prav gotovo jesensko opazovanje velikih jat žerjavov, ki na selitvi prenočujejo v parku. Prav dosti pa ne zaostaja opazovanje belorepca v zimskem času.

 

 

Ponudila se mi je priložnost, da vidim, kako imajo organizirano opazovanje ptic naši sosedje tam zgoraj. Sam mogoče nisem ravno pristaš tovrstnih “foto safarijev”, a se vseeno nisem mogel upreti možnosti, da bi te veličastne ptice videl od tako blizu. In še to ne da bi mi kdo očital, da jih s tem vznemirjam. Če rečemo, da hranjenje teh ptic ni sporno (tako kot naše zimsko hranjenje vrtnih ptic), potem je početje popolnoma sprejemljivo. Firma, ki to organizira dobro zasluži, za diskretnost opazovanja pa je 100% poskrbljeno. S tem ko tržijo svoje opazovalnice, tudi kontrolirajo dogajanje po parku in omejujejo nekontroliran dostop do občutljivih območij.

 

Opazovanje, s poudarkom na fotografiranju belorepca, je možno popolnoma individualno z najemom podzemne opazovalnice, lahko pa je organizirano tudi v sklopu vodenega izleta. V drugem primeru se ptice opazuje z velike oddaljenosti, tako da za fotografiranje ni primerno.

 

 

Zborno mesto je bilo v vasici na robu nacionalnega parka ob 5:00 zjutraj. Nato nas je vodič agencije Sakertour, ki je hkrati tudi zaposlen v parku, s terenskim vozilom odpeljal v osrčje parka - do podzemne opazovalnice, namenjene predvsem opazovanju in fotografiranju orla belorepca. Vstop v opazovalnico je možen le v popolni temi.

 

 

Kmalu potem ko se je zdanilo, so v naše vidno polje začeli pristajati belorepci z vseh strani. 6 različnih osebkov je obljubljalo nepozabno doživetje. Naše navdušenje se je kmalu umirilo, saj orli niso kazali nobenih znakov, da se nam bi kaj bolj približali. Spreletavali so se na oddaljenosti kakih 100 metrov in očitno našli tam tudi nekaj hrane.

 

Nato pa se je le zgodilo. Eden se je opogumil in zajadral naravnost proti opazovalnici. Vse skupaj je trajalo le nekaj sekund.

 

 

 

 

Imel sem srečo, da sem imel ravno v tem trenutku na hitrem crop ohišju objektiv 70-200 mm in na ohišju polnega formata objektiv s 400 mm. Ko mi je ravno zmanjkalo "rafala", sem zamudil nerodni pristanek na ledu, nato pa mi je uspelo narediti še nekaj portretov z drugim ohišjem in 400 mm objektivom. S tem je bila predstava končana.

 

 

 Čez nekaj časa je skozi oblake prodrlo tudi sonce, belorepci pa so vztrajali na svojih položajih.

 

 

 

Kljub temu da smo bila ena manj srečnih ekip, saj se nam je približal “le” en belorepec, je bil dogodek svojevrstna izkušnja. Kaj smo počeli preostanek dneva, pa v naslednji objavi.

 

NASVET

Agencija, ki izposoja opazovalnice, izposoja tudi težjo artiljerijo (beri 500 mm objektive) ter ostalo opremo in druge objektive. V torbi naj bo obvezno še krajši teleobjektiv, še bolje zoom, saj se ptice lahko res zelo približajo.

 

TEHNIKA

Sam sem uporabljal svojo opremo; crop ohišje in ohišje polnega formata, 70-200 mm, 400 mm in 1.4X konverter ter stojalo. Ohišja in objektive sem menjaval v različne kombinacije.

PREDNOVOLETNO VZDUŠJE...

... v zalivu Polje ali bolj znani sv. Katarini.

 

VRBINA IZGINJA

Vrbina, poplavno območje, ki se razteza na bregovih Save med Krškim in Brežicami. Prvič sem te kraje obiskal natančno pred tremi leti. Bilo je po močnejšem sneženju, podobno kot letos v sredini decembra. Kraj je bil tih, skoraj brez življenja, vodne površine zamrznjene, a vseeno čaroben.

Vsak naslednji obisk je počasi razkrival koliko živih bitij naseljuje to območje. V gramoznicah in okrog njih sem fotografiral več različnih ptičjih vrst, kot kjerkoli drugje. Po podatkih iz knjige Živi svet Vrbine, avtorja Branka Brečka, naseljuje jezera gramoznic in njihovo neposredno bližino vsaj 38 ptičjih vrst, topolove nasade in gozdove pa 52 vrst.

V zadnjem času poteka v Vrbini obsežna sečnja topolovih nasadov in kraj zopet dobiva novo, tokrat bolj klavrno podobo. Vse skupaj je verjetno posledica načrtovanja zajezitve in potopitve območja.

Topolov v neposredni bližini zadnje, četrte gramoznice ni več. Videli bomo, kako bodo reagirali čebelarji, ko bodo maja zopet prišli v naše kraje.

 

 

Razočaran detel se je spreletaval med izruvanimi panji in trkal po koreninah. Vse skupaj mi je delovalo kot konec nekega, za življenje v Vrbini, uspešnega obdobja.

TUDI ZA SNEGOM POSIJE SONCE

Ko zapade veliko snega, ostane veliko hrane skrite pod snežno odejo. Mali glodavci, hrana ujed, se slej kot prej pokažejo na planem in takrat so dobesedno postreženi na belem krožniku. Zdi se, kot bi se tega toliko bolj zavedali in so zato še bolj previdni na sprehodu po snegu.

 

 

Površine, ki so prav kmalu zopet kopne, pa so ceste. Postanejo prave ptičje krmilnice in so obiskane z vsemi vrstami ptic, ki se sicer prehranjujejo na poljih in travnikih.

 

 

Priložnosti za fotografiranje ptic je zato precej. Sedeča kanja, ki opreza z obcestnega količka, se zdi enostaven motiv. A dejstvo je, da se kanji lahko približamo le, če se mimo peljemo z običajno hitrostjo. Ko upočasnimo, kaj šele da ustavimo, bo kanja odletela.

 

 

Fotografije, ki nam jih uspe narediti, so si med seboj podobne. Kanja se od nas oddaljuje in če bomo imeli srečo, nam uspe skupaj spraviti kakšno zanimivo kompozicijo, kjer vključimo tudi ozadje. Obvezno se mora videti glava in oko, sicer zadeva ne funkcionira.

 

 

Na obcestnem grmičevju in ostalih rastlinah posedajo manjše ptice, ki so malenkost bolj zaupljive in mirno čakajo, da se zopet zapodijo nazaj na cesto.

 

 

Kanja na obcestnem količku še vedno ostaja velik izziv. Če bi mi kdo rekel, da se bo lotil kanje s "počasnim" ohišjem polnega formata in 100 mm objektivom, bi precej dvomil v njegov uspeh.  Po mnogih neuspelih poskusih z večjimi teleobjektivi in hitrim ohišjem (Canon 7D) , se odločim še za prav to nemogočo kombinacijo (Canon 5D + 100 mm). Načrt je bil; peljati se mimo kanje in na slepo narediti nekaj posnetkov.

 

 

Uspelo mi je narediti dva posnetka in oba sta zadela v polno. Zadeva se je obnesla, ker se je vse skupaj zgodilo na makadamski cesti, kjer se v vsakem primeru voziš z manjšo hitrostjo in so ptice te hitrosti vajene. Kljub temu je bilo odprto okno in fotoaparat v roki preveč sumljiv, zato je kanja vseeno odletela.

 

 

Druga tehnika, ki je dosti bolj enostavna in zanesljiva, pa je sledeča: pelješ se normalno mimo portretiranca in nato počasi ustaviš, seveda dovolj daleč in še dovolj blizu za fotografiranje. Veliko večja možnost je, da ptica že odpiše morebitno nevarnost in mirno sedi naprej, na svoji preži.

 

 

 

Samec navadne postovke se sploh ni zmenil za mojo prisotnost.

 

 

  

Fotografiranje na zasneženi pokrajini, ko posije sonce, je poseben izziv. Pravilo zlate ure se nekoliko spremeni. Topla mehka svetloba vzhajajočega sonca se pomeša s hladno modro svetlobo, odbito od modrega neba. Nastavitev beline je skoraj nemogoče. Sence so zaradi nizkega sonca precej močne in neizogibno modro obarvane (fotografija mišje sledi na začetku objave). Lažje je fotografirati, če je sonce že nekoliko višje ter v oblačnem vremenu.

NASVET
Zgoraj opisane tehnike niso primerne na prometnih cestah, kjer bi lahko ogrožali svojo varnost in varnost drugih. Sploh pa je zaželena velika zmernost glede vznemirjanja ptic!

NOVA VRSTA

V naravnih rezervatih in na ostalih za ptice pomembnih območjih ornitologi in ostali ljubitelji ptic redno opazujejo in preštevajo ptice. Vsake nove vrste so izredno veseli, pa četudi je osebek opazovan samo enkrat. Moj košček narave, domači vrt, je stisnjen med prometno cesto in stanovanjsko hišo. Moja letošnja nova vrsta je veliki detel. Kot kaže, je mraz in debela snežna odeja tudi njega prisilila, da za hrano stika po malo širšem območju kot običajno.

Semen sončnic se loti tako, da jih zatika v špranje stebra krmilnice. Nato jih stre z nekaj udarci.

 

 

Redni celoletni obiskovalci mojega vrta so najštevilčnejši domači in poljski vrabci, velike sinice in plavčki, ščinkavci ter taščica in brglez. Med bolj redke zimske obiskovalce pa štejem meniščka, liščka, dleska in čopasto sinico.