Jezero je bilo neverjetno mirno tudi kar se življenja na njem tiče. Na prvi pogled ptic ni bilo nikjer. Niti ene same race ne. Ko sva priveslala do poplavljenega trstičja pa sva le zagledala jato plašic, ki so se prehranjevale na posušenih rastlinah. Obiskovalcev ravno niso pričakovale, zato se jim je dalo kar dobro približati. V tistem trenutku so se od nikjer pojavili valovi in veter je začel majati trstičje skupaj s pticami. Rezultat so bili tako le dokumentarni posnetki.
Sam jezera še nisem doživel s te perspektive, zato je bilo doživetje toliko večje.
Včasih je bilo zelo težko najti skrite prehode med trstičjem.
Izlet je pokvarila le predstava šolanja delovnega lovskega psa, kot so to poimenovali njegovi lastniki. Ko sva priveslala do mostu, ki ob visoki vodi povezuje vas Otok, sva zagledala raco mlakarico, ki je malo čudno čofotala pred nama. Takoj zatem je po mostu prihitel v zeleno oblečen možak, ki je uspel proti raci vreči še kamen ali dva, preden naju je zagledal. Nato je prišlo še nekaj podobno opravljenih in eden je nagovarjal psa, naj išče. Ko je zmeden pes le ubral smer proti raci, je bil deležen vseh pohval. Ko so naju strici zagledali, so nama zavpili, da pod mostom ni prehoda in da motiva psa pri delu. Še ena izkušnja z "varuhi narave", ki je skazila sicer prečudovit izlet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar