Potepanje smo začeli na skrajnem jugo-zahodu, v vasici Westkapelle. Kar se mene tiče bi lahko tu ostali cel teden. Na fotografiji zgoraj je poleg velikega števila galebov in gosi tudi ogromno različnih pobrežnikov s sabljarkami na čelu.
Navadna Nizozemska panorama. Ob pogledu skozi daljnogled pa novo veselje - žličarke!
Nato smo se čez nasip spustili do obale. Ob oseki so se na pogrnjeni mizi mastili galebi, školjkarice, škurhi in meni v veselje tudi kamenjarji. Seveda sem razmišljal kako bi se jim s svojimi 200 mm na ohišju polnega formata lahko približal, a je pri tem tudi ostalo.
Z dejstvom, da bom ptice bolj opazoval kot fotografiral, sem se kar hitro sprijaznil.
Obiskali smo tudi otok Texel, ki je dostopen s trajektom. Njegova celotna zahodna obala je nacionalni park Duinen van Texel. Prespali smo na skrajnem severu, na robu rezervata. Uro sem si navil za ob 5:00.
Smrtno tišino so rezali zvoki ptic in bučanje valov.
Zračni promet je bil zelo gost. Gosi so letele na pašnike , školjkarice na obalo po zajtrk za svoj naraščaj.
Školjkarice - "morske srake" so tu pogostejše kot srake pri nas doma.
Tudi grivarjev je bilo videti več kot navadnih golobov.
Ujeda je ostala nedoločena.
Med kosilom nam je družbo delal par komatnih deževnikov z mladiči.
Otok ni velik, a bi tudi tu lahko ostal teden dni.
V Amsterdam si navadno ne gremo ogledovat ptic. So me pa v Vondel parku presenetili ovratniški papagaji. Ulil se je dež, tako tudi z dokumentarno fotografijo ni bilo nič.
V istem parku so gnezdile štorklje.
Tukalice so se družile z racami.
Čaplje se niso kaj dosti menile za mimoidoče. Sploh če so imele kosilo na muhi.
Nilskih gosi je bilo več kot mlakaric.
Za konec lahko rečem, da je Nizozemska tudi poleti precej zanimiva, kar se opazovanja ptic tiče. Po celi državi je raztresenih 20 nacionalnih parkov, ki so kljub na videz enolični in ravni pokrajini precej raznoliki. Naš izlet je bil družinski in z videnim sem kljub temu več kot zadovoljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar