ŠKURHI KOLANSKEGA BLATA

Rana ura zlata ura. Rek, ki na dopustu ni ravno dobrodošel, a za fotografiranje ptic prvo pravilo. Moja ura je zvonila ob 5:00, včasih sem vstal celo prej. Pripravil sem si kamuflirano prežo, dobesedno v blatu plitke morske lagune, ki se ob plimi prek kanala napaja z morsko vodo. Nameraval sem fotografirati martince, ki so tam prenočevali. Ob 5:30, še v poltemi, pred sončnim vzhodom, je desno od mene nekaj pristalo. Čisto počasi sem se obrnil in zagledal tri velike škurhe. (fotografija je nastala v mejnih svetlobnih pogojih: ISO 3200, f 5.6, 1/30s, 400 mm)

Čez dan so se škurhi prehranjevali na travnikih Kolanskega polja. Moja ocena je kakih 15 osebkov, a je številka lahko tudi večja.

Spreletavali so se med pokošenimi deli Kolanskega polja. Njihov let navadno spremlja pisku podobno oglašanje. Zjutraj so bili prvi ptiči, ki so se začeli oglašati še pred sončnim vzhodom.

Zanimivo je, da so se med malo močnejšo burjo zadrževali na pobočnih pašnikih obdanih s suhozidjem, čeprav je bilo tam skoraj več kamenja kot suhe trave. Tu mi jih ni uspelo fotografirati.

Škurh je zelo previden in plašen ptič. Da bi se mu približali, praktično ni možno. Da pa se narediti dokumentaren posnetek iz avtomobila. Ravno ko sem ugotovil, katere travnike obiskujejo najpogosteje, je zmanjkalo dopusta.

Drugo in zadnje bližnje srečanje s škurhom je bilo skozi špranjo kamnitega zaklonika.

Med jutranjim fotografiranjem je mimo pritekla črna prosenka. Naloga, s katero sem se ukvarjal v naslednjih dneh (v nadaljevanju).