SUŠA 2022

Lansko leto sem dogajanje na "našem" bajerju, ki ga je pobirala suša, zabeležil s kar devetimi objavami. Na veselje fotografov se je zgodba letos ponovila. V bajerju zaradi lanskega izlova ni ostalo prav dosti rib, a je izpostavljeno blato kljub temu privabilo številne ptice.

Letos sem se odločil, da bom vse obiskovalce strnil v eni malo daljši objavi. Glede na videno v prejšnjem letu večjih presenečenj ni bilo. Nekaj predstavnikov pobrežnikov letos ni bilo naokrog. Manjkala sta togotnik in mali prodnik in zaradi pomanjkanja rib ni bilo veliko čapelj. Pričakovali smo tudi zelenonoge martince, a niso prišli. Kljub temu je bajer vsakemu obiskovalcu, fotografu ali ljubitelju ptic postregel s pestrim dogajanjem.

RJAVA ČAPLJA

Rjava čaplja je očitno nekaj dni prenočevala v bajerju. Prihajala je običajno pozno popoldan, včasih šele v mraku in zjutraj odhajala zgodaj, še preden so se razkadile jutranje meglice.

MOČVIRSKI MARTINEC

Najbolj hvaležen fotomodel je bil tudi letos močvirski martinec. V blatu in plitvi vodi se je dnevno zadrževalo 5 do 7 osebkov.

Posledično se je nabralo tudi največ posnetkov tega martinca.

Zelene alge, ki so prerasle vodno površino, se je dalo uporabiti kot zanimivo ozadje. Še posebej v kombinaciji z mehko jutranjo svetlobo tako pred sončnim vzhodom kot tudi takoj po tem, ko je sonce vzšlo.

Ko se naveličaš klasičnih portretov, je čas za kakšne malo bolj drzne kompozicije.

/lanska objava/

PIKASTI MARTINEC

Pikasti martinci so prihajali in odhajali.

Ko imaš priložnost ptico opazovati tako od blizu, si toliko bolje zapomniš njene zunanje značilnosti in tudi vedenje vrste. Tako lahko kasneje vrsto lažje prepoznaš tudi na večji oddaljenosti in v slabših svetlobnih pogojih.

MOKOŽ

Mokož je v takem okolju dobesedno doma. Večinoma se skriva v trstičju in rogozu, brodi po obrežnem blatu, včasih pa se poda čez plano kar po vejah potopljenega odmrlega grmičevja in pokaže svoje dolge prste.

Vse ptice so najaktivnejše v zgodnjih jutranjih urah in ko sonce počasi zahaja za bližnjimi hribi.

/lanska objava/

GRAHASTA TUKALICA

Grahasta tukalica je mokoževa sorodna duša. Imata podobne navade in tudi po videzu sta si precej podobna. Sploh mladostni oz. prvoletni osebki. Seveda ju v osnovi loči povsem drugačen kljun in velikost. Tukalica je manjša.

KOZICA

Kozica je tiste sorte ptica, ki se ob naši navzočnosti hitro potuhne in ko se ji preveč približamo, hitro odleti na varno. Tako je poležavanje v blatu v dobri kamuflažni opremi edini recept za fotografiranje.

Sam običajno zavzamem svojo prežo še v zavetju noči. Tako ptic ne splašim in lahko fotografiram takoj, ko se začne daniti. Predhodno je potrebno teren preučiti in ugotoviti, kje se ptice med prehranjevanjem najpogosteje zadržujejo. Kljub temu se prav lahko zgodi, da bodo ptice naslednjega dne našle največ hrane ravno na drugem koncu.

Sam kozic tako od blizu nisem fotografiral še nikjer drugje.

 /lanska objava/

MODRA TAŠČICA

Modrih taščic tu pred leti nismo opazovali. Možno je, da se tu zadržujejo le, kadar v bajerju začne zmanjkovati vode in postane habitat zanimiv za njihov način prehranjevanja. Možno pa je tudi, da enostavno nismo bili dovolj pozorni.

Pojavijo se točno na določenem mestu vedno ob približno enaki uri.

/lanska objava/

OSTALI PREBIVALCI IN OBISKOVALCI

Kljub pomanjkanju vode je uspešno gnezdil par malih ponirkov.

Vodomci so se morali zadovoljiti s paglavci in žabami.

Stalno prisotne so bile sive pastirice.

Ravno tako veliko število prvoletnih belih pastiric.

Cikovt je na robu bajerja vedno našel kaj za pod zob.

In tudi v rogozu je bilo kar živahno. V začetku septembra so bile zelo pogoste bičje trstnice.

Nekje v sredini septembra se je vreme poslabšalo. Prve padavine so napolnile bajer in fotografskega paradiža je bilo konec. Ptice na preletu so nadaljevale svojo pot, jaz pa sem iskal meni drage pobrežnike na drugih lokacijah.

Malega prodnika, recimo, sem našel na naši obali.