IWC 2012

IWC (International Waterbird Census)

Tako kot po ostali Evropi, delu Azije in Afrike, tudi v Sloveniji že vse od leta 1997 poteka januarsko štetje vodnih ptic. IWC je najobsežnejši sistematični in organiziran popis ptic v Sloveniji, v katerega je vključenih več kot 200 popisovalcev. Popisovalci preštejejo ptice na več kot 1000 kilometrih mreže rečnih odsekov in drugih voda, kot so jezera, akumulacije, ribniki, zadrževalniki ... Kljub velikemu trudu popisovalcev in ostalih organizatorjev popisa ostane nekaj posameznih odsekov nepopisanih. Zato ob priliki povabim vse, ki bi jih to štetje zanimalo, da se prihodnje leto v januarju pridružijo akciji. DOPPS tekom leta organizira različna predavanja na temo prepoznavanja vodnih ptic, kjer lahko svoje znanje dopolnite ali obnovite.

Letos je štetje potekalo v soboto, 14. ,  oz. v nedeljo, 15. januarja. Moja naloga je bila prešteti ptice v zadnjih kilometrih reke Krke pred izlivom v Savo pri Brežicah, odseka K21 in K22.

S štetjem sem začel ob 7:15 na mostu, ki povezuje Cerklje ob Krki in Dolnjo Pirošico. Sonce še ni vzšlo izza Gorjancev, a je bila vidljivost že zelo dobra, saj megle ni bilo.  Jutranjo idilo je mogoče malo motila nizka temperatura, ali pa lahko rečem, da je dodala svoj čar.

Ko je posijalo sonce, se je temperatura začela hitro dvigovati. Ker se mi je zdel lažje prehoden in dostopen levi breg, je bila nekaj časa edina težava nizko sonce, ki je bleščalo v daljnogled in je bil tako senčni nasprotni breg slabše viden.

Od Račje vasi naprej so bile razmere za štetje idealne. Na določenih odsekih se je dalo z ene same točke, sploh pa z mostov, pregledati lep kos reke.

Žal pa nas ljubitelje ptic ob takih dogodkih lahko presenetijo tudi varuhi narave drugačne vrste. Datum 14. in 15. januar namreč sovpada z zadnjima dvema dnevoma lovne dobe na raco mlakarico. In velika možnost je, da se skozi daljnogled in puškino cev srečata dva malo drugače misleča.

Ob 9:45 so pri vasi Boršt počili prvi streli. Jata 21 mlakaric se je dvignila v zrak, nekaj jih je prestrašenih begalo po gladini, liske so se poskrile med korenine na bregovih.

S štetjem sem za nekaj časa prekinil, kasneje pa se je nižje nekaj ptic že vrnilo. Nadaljeval sem s štetjem, hkrati pa razmišljal o regularnosti štetja. Taka je žal realnost.

Na spodnjem delu odseka K21 je bilo ptic manj, kar pa je bila verjetno tudi posledica streljanja. Pod jezom v Krški vasi me je le razveselila večja skupina malih ponirkov. Tudi mlakarice so začele pristajati nad jezom.

Druga senčna polovica odseka K22 pred izlivom je delovala precej prazno, nato pa sem le opazil skupino mlakaric, ki je počivala v senci. Na sončni strani pa je ob bregu raziskovala osamljena tukalica. S štetjem sem zaključil ob13:35, prehodil skoraj 12 km in preštel 141 vodnih ptic.

REZULTAT ŠTETJA:

mlakarica Anas platyrhynchos: 96 ptic

mali ponirek Tachybaptus ruficollis: 15 ptic

kormoran Phalacrocorax carbo: 9 ptic

liska Fulica atra: 6 ptic

siva čaplja Ardea cinerea: 6 ptic

labod grbec Cignus olor: 5 ptic

vodomec Alcedo atthis: 3 ptice

zelenonoga tukalica Gallinula chloropus: 1 ptica

Opomba: fotografije ptic niso nastale na tem štetju

NARAVNI REZERVAT Valle Canal Novo II.

Nadaljevanje prve objave o rezervatu Valle Canal Novo bodo rezultati tega obiska. Ko naravoslovni fotograf zagleda tako množico vodnih ptic tako blizu, mu zaigra srce. Ko ugotovi, da ptice niti niso tako plašne, je sreča popolna. Poraja se le vprašanje, če človeka vajene živali štejejo za pravo fototrofejo. Vsemu navkljub se je bilo potrebno za dober posnetek tudi malo potruditi.
Mlakarice Anas platyrhynchos so bile seveda najmanj plašne. Ko so dobile svoj zajtrk, je zgledalo, kot da se želijo naučiti potapljanja, tako kot njihove kolegice.
Sivke Aythya ferina so z obrobja opazovale čudne akrobacije, ki so jih izvajale mlakarice.

Pešpot je speljana tako, da se zjutraj sonce dvigne prav za našim hrbtom, in že prvi sončni žarki ponudijo pravo svetlobo. Fotografiranje je dokaj enostavno, samo spustiti se res nizko je nemogoče, ker se fotografira z lesene brvi speljane nad laguno.

Na moje veselje je bilo v laguni tudi nekaj labodov pevcev Cygnus cygnus. Za začetek sem naredil dve klasični fotografiji za arhiv vrste, nato pa sem počakal na kakšno bolj zanimivo pozo.

Tudi kreheljcev Anas crecca  je bilo precej. Kreheljc je pravi račji zaspanec, saj se v glavnem prehranjuje ponoči. Na hranjenje s strani obiskovalcev se niso prav dosti odzivali in so nadaljevali s spanjem.

Premikati so se začeli, ko so iskali primernejše kotičke za počitek in ko jih je zbudila kakšna zapoznela novoletna petarda.

Kazalo je, da bi lahko z druge opazovalnice kar dobro fotografiral kormorane. Ko sem prišel tja, so bile vse "strelske line" zasedene. Odločil sem se, da izkoristim dan in pot na morje in obiščem še Škocjanski zatok in Debeli Rtič. Na poti do avtomobila so me v delu pristanišča presenetili črnovrati ponirki Podiceps nigricollis, ki so bili na nekakšnem skupinskem lovu.

Čez nekaj časa so se ponirki približali odsevom pisanih čolnov, kar je še dodatno popestrilo posnetke.

Za konec pa še eno domoljubno: povsod je lepo, doma je najlepše. Na Debeli Rtič sem prišel malenkost prepozno. Dva para žagaric sta mi odletela pred nosom in velika pomaranča je počasi izginjala za Piranom.

NARAVNI REZERVAT Valle Canal Novo I.

Ko sem znanega naravoslovnega fotografa Pierluigija Rinzzata vprašal, kje blizu Slovenije mi svetuje fotografiranje ptic, mi je svetoval lagune Canal Novo. Obmorsko mestece Marano Lagunare na skrajnem severu Jadranskega morja se je v preteklosti in se še danes ukvarja v glavnem z ribiško dejavnostjo. Kot del turistične ponudbe pa so del lagun preuredili v naravni rezervat Valle Canal Novo.

Marano lagunare je od Ljubljane odaljen 150 km in je zaradi skoraj direktne avtocestne povezave zanimiv za zimski enodnevni izlet.

Lagune, "valle" po italijansko, se razprostirajo na vzhodni strani mesta. Pripeljemo se prav do vhoda. Prav posebnih oznak do vhoda v park nisem opazil. Navigacija do naslova Via Delle Valli 2 bo dobrodošla. Vstopnina znaša 3,50 €, a kot sem opazil, se domačini poslužujejo "pravice" prostega vstopa. Del namenjen rezervatu ni prevelik in tudi same hoje do dveh opazovalnic ni prav dosti.

Vrata parka se odpirajo ob 9:00! Tako sem bil primoran iti na sprehod po mestecu in pristaniču, ki je v vzhajajočem soncu prav zlato žarelo.

Galebi seveda pozirajo v najrazličnejših pozah, z nekaj sreče pa se da lepo fotografirati tudi male in črnovrate ponirke.

Ko so se vrata v park odprla, se je v park zapodila množica do zob oboroženih fotografov. Kanoni velikega kalibra (500 mm, 600 mm, ...) v tujini niso prav posebna redkost.

Kmalu sem ugotovil, čemu taka panika. Osebje parka namreč hrani ptice takoj po odprtju in fotografiranje postane mala malica. Na poti do panoramske opazovalnice lahko fotografiramo različne race, gosi in labode. Več o vrstah, ki sem jih uspel fotografirati, v naslednji objavi.

Druga pot nas vodi skozi bolj zaraščen del lagun ter po tunelu skozi trstičje do druge opazovalnice, kjer naj bi opazovali različne močvirnike in pobrežnike ter predvsem kormorane.

Sam sem park obiskal med tednom in je bilo obiskovalcev kar veliko, sploh popoldan, ko v park pridejo družine z otroci, medtem ko sem bil dopoldan v glavnem v družbi fotografov.

BELOČELA GOS Anser albifrons

Tudi Rudniško jezero v Kočevju občasno obiščejo posebni gostje, kot so na primer: polarni slapnik, tatarska žvižgavka, puklež, beločela gos, ... Z družino smo se odpravili na krajši ponovoletni izlet pred kosilom pogledat gosko in nekaj snega, kar ga je še ostalo v Kočevju.

Vreme na začetku ni obetalo prav lepih posnetkov, a se je kasneje situacija izboljšala in med oblaki se je začelo kazati sonce. Zanimivo je, kako pogosto se "posebni gostje" pojavljajo zgolj posamično in se navadno družijo z bolj številčno običajno družbo; z mlakaricami v tem primeru.

Kljub temu da nas v takih primerih najbolj zanima naša izbranka, je dobro narediti še kakšen posnetek v družbi ostalih ptic. Pri tem se lepo vidi primerjava velikosti in ostalih posebnosti, če so si vrste med seboj podobne.

Nato sledi fotografiranje za "osebno", navadno fotografiranje s strani, tako kot se ptico najlažje predstavi. Te fotografije moramo seveda tudi imeti. V tem primeru je bilo to kar enostavno, kar pri bolj živahnih pticah ni tako lahka naloga. Kadar se spreminja vreme oz. svetloba, so tudi fotografije lahko zelo različne.

Že če je motiv malenkost obrnjen, deluje fotografija dosti bolj dinamično.

Tudi odprt kljun lahko popestri dolgočasno fotografijo.

Če seveda imamo možnost, lahko razmišljamo tudi drugače. Kako fotografirati ptico, da čim bolje prikažemo njeno značilnost, posebnost, držo, ali barvo mogoče? Pri beločeli goski je seveda najbolj značilno njeno belo čelo. Zato sem poskušal fotografirati ptico od spredaj na čimbolj monotonem (v tem primeru nemotečem) ozadju, kjer bi belo čelo prišlo lepo do izraza.

In še "an fas" različica.

NASVET

Ko sem pristopil k jezeru, se je goska skupaj z mlakaricami umaknila na varno razdaljo. Kasneje so ljudje začeli hraniti ptice in goska je skupaj z ostalimi racami in labodi prihajala vedno bliže. Po vodi je plavalo ogromno kruha, ki bi precej motilo fotografije. Splačalo se je počakati. Ptice so kruh pojedle, vreme se je izboljšalo in gos se me je navadila, tako je bilo fotografiranje kasneje dosti enostavnejše.

TEHNIKA

Kljub vsemu bi brez 400mm objektiva težko naredil kvalitetne posnetke. Ubežna razdalja goske je bila še vedno večja od mlakaric in labodov.

SLOVO OD KRMILNICE K2

Današnji sprehod do moje gozdne ptičje krmilnice imenovane K2 se je končal precej žalostno. Drevo na katerem je bila pritrjena je bilo posekano skupaj z mnogimi ostalimi. Z njim je žal izginila tudi moja krmilnica. Na njeni lokaciji sem naredil svoje prve posnetke gozdnih ptic in mi je bila tudi zaradi tega posebej ljuba. Žal nimam nobenega njenega posnetka.

V spomin nanjo in njene zveste goste.