Na izlet sem se odpravil v nedeljo, ko se premakne ura na poletni čas. Uro sem si navil za ob štirih in kljub "natančnim" izračunom prispel kakšno uro prezgodaj. Bolje prezgodaj kot prepozno. Želel sem namreč doživeti sončni vzhod. Ko je bilo še povsem temno, sem ugotovil, da je jezero polno življenja. Neučakano sem pričakoval prve sončne žarke.
Ko se je zdanilo, je pogled proti jezeru potrdil moje ugotovitve, le megla je uničila tako zaželjeno fotografsko zlato uro. Najštevilčnejše in najglasnejše so bile reglje, ki so se hitele prehranjevati za nadaljevanje svoje poti, vmes pa so bile pomešane druge vrste rac. Predvsem lepo je bilo videti veliko število dolgorepih rac.
Za fotografiranje ptic razmere še niso bile primerne, zato se odpravim na sprehod. Upal sem, da se ta čas megla dvigne in da naletim na kaj zanimivega. Sprehajal sem se po vzhodnem delu jezera in narava se je kmalu pokazala v vsej svoji lepoti.
Vedel sem, da prav daleč ne bom prišel, saj je pod nogami čedalje bolj glasno čofotalo.
Bolj ko so se s trstičjem porasle površine začele povečevati, bolj glasno je bilo prepevanje trstnih strnadov.
Ko se je trstičje pred mano povsem zaprlo, ni šlo več naprej. Prebrodim le še do lovske opazovalnice na robu trstičja, kjer si privoščim zaslužen zajtrk.
Božanski mir sta kalila najmanj dva mokoža, ki sta izmenično krulila pod opazovalnico.
Čez čas se je pripodila jata plašic, za kar je bilo vredno odložiti sendvič in narediti nekaj posnetkov. In to je bilo tudi vse, kar se je dalo narediti na tem delu jezera. Vrnem se na izhodišče, kjer je bilo zjutraj v megli vse polno rac in ostalih vodnih ptic. Toda sredi dneva se je ves živelj razkropil po veliki vodni površini, predvsem pa je bilo vse zelo daleč od obale. Verjetno tudi zato, ker je bila nedelja, lep dan in posledično veliko obiskovalcev na jezeru.
Odpravim se na drugo stran jezera, okrog in okrog, saj je cesta čez jezero ob nedeljah zaprta za motorni promet. Pod vasjo Otok zagledam ozek pas vodne površine, kjer je bilo vsega po malem; liske, reglje, ponirki, gosi, v trstičju so se oglašali mokoži občasno je bilo slišati tudi bobnarico. V senčnem delu se zamaskiram in čakam, da pride kaj bližje.
V daljavi je sem ter tja zakrožil kakšen lunj. Nato je tik nad menoj, kot strela, preletel kragulj. Fotografske preže običajno niso prav posebej udobne. Vztrajam samo še zato, ker sem prišel tako daleč z željo, da domov prinesem vsaj en dober posnetek,
Po treh urah dolgčasa je nekaj iznenada vznemirilo vse ptice na vodi. Liske so začele panično frfotati sem ter tja, se potapljale in iskale zaklon v trstičju.
Gosi so se glasno dvignile in odletele stran.
Manevri, ki so jih uprizarjale reglje, so bili preprosto dih jemajoči. Sploh nisem vedel, kako hitre so lahko te race. Le kaj jim je nagnalo tak strah v kosti?
Podzavestno se ozrem v nebo in ugledam pričakovano pojavo. Odrasel belorepec je krožil prav nad menoj. Prav nespretno sem poskušal sneti fotoaparat s stojala, kot da to počnem prvič. Seveda se je zadeva zataknila. Nekaj trenutkov sem nerodno kolovratil pod maskirno pelerino in nato le uspel sprožiti nekaj kratkih "rafalov".
V nekaj sekundah na vodni gladini ni bilo več živega bitja in orel je vidno razočaran zapustil prizorišče. Jaz pa sem z nasmeškom pregledal posnete fotografije in skoraj zamudil še eno priložnost.
Podobno kot orel mi je nato poziral še rjavi lunj.
Ok, zdaj bi bilo lepo da se vrne še kragulj : ) Ni se zgodilo in tudi dan se je počasi poslavljal.
Še enkrat se vrnem v Dolenje Jezero, kjer je bilo zjutraj toliko ptic. Mogoče se zberejo zvečer, na prenočišču? Počakal sem do mraka, a se jutranji prizor ni ponovil. Razveselil sem se le osamljenega črnega martinca, ki se je spravljal k počitku.
