S spletnim dnevnikom želim predstaviti svojo pot v svet naravoslovne fotografije in izkušnje deliti z vsemi, ki vas narava zanima. Vsem se zahvaljujem za morebitne komentarje in vprašanja.

ponedeljek, 15. april 2019

CERKNIŠKO JEZERO OD ZORE DO MRAKA

Cerkniško jezero je lokacija, kjer se z lahkoto preživi dan in doživi marsikaj zanimivega. Splača se potruditi in začeti dan s prvo jutranjo svetlobo in ostati do zadnjih sončnih žarkov. Tudi noč zna biti zelo zanimiva; za fotografe malo manj.


Na izlet sem se odpravil v nedeljo, ko se premakne ura na poletni čas. Uro sem si navil za ob štirih in kljub "natančnim" izračunom prispel kakšno uro prezgodaj. Bolje prezgodaj kot prepozno. Želel sem namreč doživeti sončni vzhod. Ko je bilo še povsem temno, sem ugotovil, da je jezero polno življenja. Neučakano sem pričakoval prve sončne žarke.


Ko se je zdanilo, je pogled proti jezeru potrdil moje ugotovitve, le megla je uničila tako zaželjeno fotografsko zlato uro. Najštevilčnejše in najglasnejše so bile reglje, ki so se hitele prehranjevati za nadaljevanje svoje poti, vmes pa so bile pomešane druge vrste rac. Predvsem lepo je bilo videti veliko število dolgorepih rac.


Za fotografiranje ptic razmere še niso bile primerne, zato se odpravim na sprehod. Upal sem, da se ta čas megla dvigne in da naletim na kaj zanimivega. Sprehajal sem se po vzhodnem delu jezera in narava se je kmalu pokazala v vsej svoji lepoti.


Vedel sem, da prav daleč ne bom prišel, saj je pod nogami čedalje bolj glasno čofotalo.


Bolj ko so se s trstičjem porasle površine začele povečevati, bolj glasno je bilo prepevanje trstnih strnadov.


Ko se je trstičje pred mano povsem zaprlo, ni šlo več naprej. Prebrodim le še do lovske opazovalnice na robu trstičja, kjer si privoščim zaslužen zajtrk.


Božanski mir sta kalila najmanj dva mokoža, ki sta izmenično krulila pod opazovalnico.


Čez čas se je pripodila jata plašic, za kar je bilo vredno odložiti sendvič in narediti nekaj posnetkov. In to je bilo tudi vse, kar se je dalo narediti na tem delu jezera. Vrnem se na izhodišče, kjer je bilo zjutraj v megli vse polno rac in ostalih vodnih ptic. Toda sredi dneva se je ves živelj razkropil po veliki vodni površini, predvsem pa je bilo vse zelo daleč od obale. Verjetno tudi zato, ker je bila nedelja, lep dan in posledično veliko obiskovalcev na jezeru.


Odpravim se na drugo stran jezera, okrog in okrog, saj je cesta čez jezero ob nedeljah zaprta za motorni promet. Pod vasjo Otok zagledam ozek pas vodne površine, kjer je bilo vsega po malem; liske, reglje, ponirki, gosi, v trstičju so se oglašali mokoži občasno je bilo slišati tudi bobnarico. V senčnem delu se zamaskiram in čakam, da pride kaj bližje.


V daljavi je sem ter tja zakrožil kakšen lunj. Nato je tik nad menoj, kot strela, preletel kragulj. Fotografske preže običajno niso prav posebej udobne. Vztrajam samo še zato, ker sem prišel tako daleč z željo, da domov prinesem vsaj en dober posnetek,


Po treh urah dolgčasa je nekaj iznenada vznemirilo vse ptice na vodi. Liske so začele panično frfotati sem ter tja, se potapljale in iskale zaklon v trstičju.


Gosi so se glasno dvignile in odletele stran.


Manevri, ki so jih uprizarjale reglje, so bili preprosto dih jemajoči. Sploh nisem vedel, kako hitre so lahko te race. Le kaj jim je nagnalo tak strah v kosti?


Podzavestno se ozrem v nebo in ugledam pričakovano pojavo. Odrasel belorepec je krožil prav nad menoj. Prav nespretno sem poskušal sneti fotoaparat s stojala, kot da to počnem prvič. Seveda se je zadeva zataknila. Nekaj trenutkov sem nerodno kolovratil pod maskirno pelerino in nato le uspel sprožiti nekaj kratkih "rafalov".


V nekaj sekundah na vodni gladini ni bilo več živega bitja in orel je vidno razočaran zapustil prizorišče. Jaz pa sem z nasmeškom pregledal posnete fotografije in skoraj zamudil še eno priložnost.


Podobno kot orel mi je nato poziral še rjavi lunj.


Ok, zdaj bi bilo lepo da se vrne še kragulj : ) Ni se zgodilo in tudi dan se je počasi poslavljal.


Še enkrat se vrnem v Dolenje Jezero, kjer je bilo zjutraj toliko ptic. Mogoče se zberejo zvečer, na prenočišču? Počakal sem do mraka, a se jutranji prizor ni ponovil.  Razveselil sem se le osamljenega črnega martinca, ki se je spravljal k počitku.


petek, 5. april 2019

SOŠOLKA SOVA

"Učiteljica, lejte sovo!" In res, pred gospodinjsko učilnico je na drevesu, katerega vrsto žal ne poznam, sedela in leno mežika lesna sova.


Za svoj dnevni počitek si je izbrala mirni kotiček med šolskimi stavbami. Učenci pravijo, da je to njihova stara znanka. Tudi  sosedi znajo povedati, da ponoči poslušajo njeno oglašanje.


Redko se ti ponudi priložnost, da si z odraslo sovo takole zreš iz oči v oči.


V precej kislem popoldnevu je sonce sramežljivo pokukalo iza oblakov le za kaki dve minuti in sovo obsijalo kot okrasek na jelki.


Menim, da bolje izpade fotografija brez sonca. Za piko na i pa samo še kompozicija v zlatem rezu.


ponedeljek, 25. marec 2019

MIŠJE LETO

Bukev polno obrodi le vsakih 5 do 8 let in minulo leto je bilo res izjemno. Kadar je žira v izobilju, se dobro godi tudi določenim gozdnim prebivalcem. Izdatno se namnožijo polhi in drugi gozdni glodalci, ki gredo v slast naši drugi največji sovi, kozači.


V takem letu se tudi sove lažje odločijo za vzrejo mladičev. Zato v Kočevskem gozdu preverim, če teorija drži tudi v praksi. Če malo pretiravam, lahko rečem, da so kozače čepele na vsakem drevesu.


Želel sem si srečati le še "čokoladni" osebek. Ni trajalo prav dolgo : )


ponedeljek, 21. januar 2019

PINOŽA, 5 MILIJONOV PINOŽ

Ali je ptic 2, 3, ali 5 milijonov v bistvu sploh ni pomembno. Ptic je tako veliko, da si tako jato ptic na enem mestu enostavno ne moreš predstavljati. Zato je bilo treba zadevo videti od blizu.


O tem letošnjem fenomenu, o tem, zakaj so se ptice v takem številu zbrale ravno pri nas in o ptici pinoži na splošno, so poročali vsi mediji - od digitalnih do papirnatih. Sam sem precej manjši obisk opazoval v bližini svojega doma, mislim, da leta 2008. Pogledal sem si tudi posnetek iz leta 2005. Ampak to, kar sem doživel na terenu letos, to je preseglo vsa pričakovanja.


Moram priznati, da je bila to ena najzahtevnejših fotografskih izkušenj. Prvič zaradi tega ker se ta predstava v vsej svoji veličini zgodi dvakrat na dan, zgodaj zjutraj in pozno popoldan, ko je svetloba še ali že zelo slaba. Drugič pa zaradi tega ker sploh nisem vedel, ali bi fotografiral ali snemal ali le opazoval veličasten prizor.


Vse skupaj se začne zjutraj, ko je še tema. Del gozda, ki so si ga ptice izbrale za prenočišče, oživi na način, ki se ga ne da opisati. Ko se začne daniti, se začnejo prva spreletavanja ptic po drevesih in za trenutek se ti zazdi, da listavcem letos listje ni odpadlo. Potem ugotoviš, da so drevesa olistana s pticami.


Nato pa se zgodi. Ob 7:30 se začnejo ptice dvigovati nad krošnje in v eni sami strnjeni jati poletijo proti severo-zahodu. Oblak ptic se je iz prenočišča valil dobih dvajset minut. Ob osmih so se iz gozda odpravljali le še zamudniki v "manjših" jatah, ob 8:30 je bila jutranja predstava končana.


Popoldan se predstava ponovi v nasprotni smeri. Najprej manjše jate, nato vedno večje in na koncu velkanske. Posamezne jate zakrožijo nad prenočiščem, preden poniknejo v krošnje. Narava se je zbranim pokazala v vsej svoji veličini kljub turobnemu zimskemu vremenu.


Ptice so se zbrale na istem delu gozda kot že zadnjih nekaj tednov. Naši gozdovi so jim do zdaj nudili dovolj hrane. Če pa se bo zima pokazala v svoji pravi podobi, bodo pinože nadaljevale svojo dolgo pot.


torek, 15. januar 2019

IL SPETTACOLO

Največji spektakel letošnje zime naravnega rezervata Valle Cavanata so gotovo uprizorili plamenci - Phoenicopteropterus roseus. Plamenci so na prezimovanje v rezervat prišli v začetku oktobra.


Sam sem novoletne počitnice izkoristil tudi za izlet na italijansko obalo. Izbral sem dan po božiču, ko je bila napoved najboljša. Na plamence sem pravzaprav pozabil. Imel sem namen obiskati izliv Soče.


A ni šlo vse po planu. Kazalo je, da bo megla prekrižala vse načrte. O fotografiranju nisem več razmišljal. Potem se pa spomnim na plamence, ki so bili pred kratkim objavljeni na spletu.


Naravni rezervat Valle Cavanata ni daleč stran. Dobrih 15 minut od izliva Soče v smeri Gradeža.


Prav počasi so se v daljavi začeli prikazovati rožnati obrisi. Naredim nekaj posnetkov skozi spektiv.


Ob pol dvanajstih se je megla začela dvigovati, razmere za fotografiranje pa so ostale obupne. Ker so bili plamenci na drugi strani rezervata v "dometu" mojega objektiva, poizkusim narediti nekaj posnetkov.


Ptice so pomakale svoje glave v vodo in se sprehajale po laguni gor in dol. Nič posebnega in graciozno ob enem. Vsekakor prizor, ki se ga zlepa ne naveličaš.


Spokojno prehranjevanje je vsake toliko časa prekinilo kljunčkanje ali ravsanje dveh posameznikov.


Pri veliki opazovalnici ob cesti je laguna tako plitka, da je primerna tudi za pribe.


Ko so se gosi vračale s "paše", so za trenutek  zmotile idilo v laguni. Plamenci so se elegantno umaknili glasni množici in fotografiranja je bilo konec.

.
Samci so običajno nekoliko večji od samic, rdeča in roza obarvanost pa je bolj intenzivna. Verjamem, da na spodnji fotografiji ne gre za zakonski prepir, kar za prvo fotografijo ne bi mogel trditi : )


nedelja, 23. december 2018

ZIMSKI GOSTJE

Z začetkom prave zime, tako koledarske kot vremenske, v naše kraje pridejo zimski gostje. V največjem številu so to vodne ptice, ki pri nas prezimujejo na večjih vodnih površinah. Odkar v Brežicah obratuje nova hidroelektrarna, je nam najbližja lokacija za opazovanje vodnih ptic brežiška akumulacija.


Za ribe in za verjetno še koga ne tako fascinantna je trenutno 500 glava jata kormoranov, ki se zadržuje na območju Vrbine. Potem so med najštevilčnejšimi race mlakarice in kreheljci, sledijo jim sivke, nekaj manj je čopastih črnic, nato so tu številni še čopasti in mali ponirki, žvižgavke, manj je konopnic. Liske se zadržujejo v gramoznicah.


Gotovo nekaj 100 je tudi labodov, ki se zjutraj zadržujejo na okoliških njivah, potem pa se odpravijo na vodo v akumulaciji. Tudi sive gosi se rade prehranjujejo na požetih koruznih poljih.


Med sivimi gosmi se običajno skrivajo tudi manj številne beločele gosi, ki so nekoliko manjše, odrasle pa še progaste po trebuhih in z belino na "čelu". Za fotografiranje na zadrževalniku je navadno vse predaleč, razen če uspeš presenetiti kakšno ptico blizu nasipa in jo potem "ustreliš" običajno od zadaj. Spodaj mladostna beločela gos.


Poleg tudi številnih galebov se na zadrževalniku najdejo tudi bolj eminentni gostje, v manjšem številu, seveda. V začetku decembra se je tu dalo opazovati belolisko. Veliko bolj pogoste so velike žagarice. Med sivkami je bil opažen samček tatarske žvižgavke. Med ponirki sta bila dva zlatouha in najmanj eden črnovrati ponirek.


Večina redkejših vrst je bila tako daleč, da se ni dalo narediti niti posnetka skozi spektiv. Polarni slapnik (na fotografiji zgoraj) je za razliko od vseh ostalih ptic kraljeval v opuščeni zaliti gramoznici, medtem ko se je rdečgrlni slapnik skrival med množico ostalih ptic v zadrževalniku.

Vse kaže, da bo bližajoče se štetje vodnih ptic (IWC) v sredini januarja tudi letos zelo zanimivo. Če bo zima še kaj bolj pokazala zobe, toliko bolje.

ponedeljek, 10. december 2018

NA DOPUST BREZ KANONA 2

"Pred leti so nam vlomili v avtodom in odnesli vse, kar je bilo kaj vrednega. Tudi del moje fotografske opreme. Zaradi te izkušnje sem letos svojo "ptičarsko" fotografsko opremo pustil doma, ker je nisem bil pripravljen ves čas nositi s seboj. Težka odločitev! Sploh ker je bila naša destinacija Nizozemska." Sem kar citiral uvod v objavo iz pred petih let. Podobna izkušnja in podobna bolečina - destinacija Danska. Tudi Danska je v začetku avgusta za opazovanje ptic zelo zanimiva


Danska je skoraj v celoti obdana z morjem, po drugi strani pa predstavlja kopno povezavo med severom in jugom. Zato je tu na selitvi zelo živahno.


Na skrajnem severu celine, v mestu Skagen, so lani v že tako popularnem svetilniku odprli center za preučevanje ptic na selitvi, Skagen Grey Lighthouse - Center for migratory birds. Žal smo bili za obisk prepozni : (


Za tolažbo sta mi bila prva dva "lajferja" na potovanju - navadni strmoglavec in gage - v neposredni bližini centra. Gage so se pripravljale k počitku povsem blizu obale. Žal je bil kaliber mojega orožja  le 300 mm (teleobjektiv 80-300 mm).


Na opazovanje ptic se doma namenoma nisem posebej pripravljal. Le za vsak slučaj sem imel v rokavu skritih nekaj lokacij. Tako kot na Nizozemskem, je bil tudi letos problem, da so se take lokacije pojavljale kar same od sebe.


Naslednja "spontana" lokacija je bila gnezdeča kolonija triprstih galebov na pečinah Bulbjerg. Doma ugotovim, da gre za edino kolonijo na celinskem delu Danske.


Zračni promet v avgustu je bil po celi Danski zelo zgoščen od jutra do večera.


Najpogostejši prizori so gotovo druščine najrazličnejših pobrežnikov, tako na obali kot na celinskih vodnih površinah. Najpogostejše so bile školjkarice in kljunači, v družbi raznih prodnikov, martincev, prosenk, sabljark, žličark itd.


Nekaj deževnih dni je bilo voda na moj mlin. Obiskal sem nekaj opazovalnic, ki so bile vse po vrsti izredno lično narejene in opremljene.


In dejansko se je dalo tudi kaj videti.


Večina opazovalnic je bila dobro založena z informativnimi zloženkami, zemljevidi in ostalim gradivom. Tiste nadstandardne pa še s klasičnimi spektivi in celo z daljinsko vodenimi kamerami, katerih sliko se je dalo spremljati na monitorju in na velikem televizorju.


Zadnji adut iz rokava je bil ornitološki rezervat Saksfjed/Hyllekrog na skrajnem jugu otoka Lolland, kjer me je pričakalo vseh "velikih" pet s panoja.


Del rezervata je zaradi gnezdenja orla belorepca zaprt med 1. februarjem in 31. julijem. Kljub slabemu vremenu mi bo obisk ostal v lepem spominu.


Prvi vtis je naredila šokantno velika množica labodov v morju. Po blatnih plitvinah je tacalo ogromno meni ljubih pobrežnikov, malo bolj na suhem so se drli sivi žerjavi. Za povrhu sem se v mraku nagledal še tjulnjev v morju.


Toliko na kratko s potepanja po deželi legokock.